DVD / Rim, odprto mesto

Leta 1945, takoj po koncu II. svetovne vojne, je svet stresel in preplavil filmski cunami, imenovan neorealizem. Bušnil je iz Italije, povzročil pa ga je film Rim, odprto mesto, ki ga je posnel Roberto Rossellini. Ni prav dosti filmov, za katere bi lahko rekli, da so spremenili filmsko zgodovino, toda Rim, odprto mesto, posnet za 20.000 dolarjev (in z odpadki filmskega traku!), je storil prav to: spremenil je film. In to korenito. Ljudi je obsedel z realnostjo, neposrednostjo, surovostjo, ulico - z novim realizmom. To, kar je do tedaj veljalo za realizem, ni več držalo vode. Da je bil film posnet v Italiji in da je bil posnet takoj po koncu nemške okupacije, ne preseneča: porušena, razdejana, opustošena Italija je bila ready-made filmska lokacija. A po drugi strani, to je bila sploh edina lokacija, ki je bila na voljo - tudi famozni rimski studio Cinecitta je bil namreč del kolateralne škode, tako da so Rosselliniju in ostalim preostali le ulica, naravna svetloba in naturščiki, amaterski igralci. Na srečo. Film, ki je bil neke sorte boj za preživetje in ki je bil posnet v času povojnega boja za preživetje (obup, beda, trpljenje, ponižanje ipd.), je prikazoval prav male ljudi v boju za preživetje in svobodo, ki sta tu ena in ista stvar: boj proti sadističnim nacistom, ki jim niso sveti niti svetniki, poveže katoliškega duhovnika (Aldo Fabrizzi), nezakonsko mater (Anna Magnani), revolucionarja (Marcello Pagliero), oportunistko (Maria Michi) in avstrijskega dezerterja (A. Tolnay), ki bi bili v »normalnih« okoliščinah nezdružljivi. Ne, pravi film, vsi Italijani niso bili fašisti. Nekaterim je šlo za isto stvar kot partizanom, ki so osvobodili Trst.