Milost za zločinca
Predsednik v odhajanju Stipe Mesić je z dejanjem cesarske milosti za leto dni skrajšal že tako smešno nizko zaporno kazen morilcu dvanajstletne deklice, ki je bila kriva samo tega, da so bili njeni starši Srbi
Dobil je glavno vlogo v dvodejanki o težkih časih. V prvem dejanju se je izkazal za odličnega igralca, v drugem je obveljal za takšnega, ki pozablja besedilo, občasno jeclja, se kar naprej moti ...
Ker si vsi seveda vedno bolje zapomnimo konec predstave, bo tako tudi s hrvaškim predsednikom Mesićem, ki se te dni po desetih letih poslavlja. Vendar ne bo odšel skromno, podobno kot prvi slovenski predsednik Milan Kučan, ne. Stipe še ne misli dvigniti rok od politike, zato te dni intenzivno potekajo zaključna dela pri temeljiti prenovi velike starinske vile v elitnem delu Zagreba. V to vladno trinadstropno stavbo, v katero so po nepotrebnem zmetali na kupe denarja, se bo Mesić kmalu vselil z vsemi svojimi privilegiji, ki jih bo po nekem bedastem zakonu imel - šoferjem, tajnico, kakim svetovalcem ... A to ni najpomembnejše za človeka, ki je nasledil mračnjaškega diktatorja in dejansko kolikor toliko demokratiziral Hrvaško, ki se lahko pohvali z nekaj modrimi državniškimi potezami, ki je bil pri političnem delu sproščen in se je očarljivo vedel do občinstva. V drugem mandatu pa se je zdelo, kakor da so dobro nadzorovane zavore popustile in se je razkril tudi skriti del njegovega značaja, zaradi katerega si je privoščil druženje z nenavadnimi liki iz kriminalnega okolja, prijateljeval s sumljivim založnikom, si izbiral dvomljive sodelavce ... Zato je mogoče reči, da ni znal oditi kot resen državnik s karizmo demokrata in antifašista, ampak bo zadnje dni svojega mandata izrabil prav za izničevanje pomena teh pomembnih pridobitev, ki si jih je prizadeval vnesti v zanemarjeno, uničeno hrvaško družbo.
Skrajno pogubna - nikakor ne zaradi besnih odzivov iz Srbije, ampak zaradi Hrvaške same in občutljivosti odnosa do srbske skupnosti v državi - pa je Mesićeva nedavna pomilostitev vojnega zločinca Siniša Rimca. Kakor da je Mesić s pomilostitvijo človeka, ki je v zatilje ustrelil dvanajstletno deklico, sklenil življenjski krog in se vrnil na svoje nevarno izhodišče, na tisti čoln, v katerem je skupaj s Tuđmanom pred dvajsetimi leti ustanovil stranko, katere ideologija je dejansko pripomogla k temu, da je Siniša Rimac sploh postal morilec dvanajstletne deklice.
Ime ji je bilo Aleksandra Zec, skupaj z materjo so jo sredi noči v vojnem letu 1991 odpeljali iz njihove zagrebške hiše na Sljeme, tam so ji zavezali oči in potem so jo Rimac in drugi ustrelili v zatilje. Takoj nato so jih aretirali in dejanje so priznali, toda prav tako hitro so jih tudi oprostili - po zaslugi tedanjega javnega tožilca, danes pa visokega političnega funkcionarja Vladimirja Šeksa. Zaradi tako imenovane proceduralne napake! Rimac je bil potem obsojen na osem let zapora zaradi umora nekega hrvaškega vojaka in cele vrste zločinov nad državljani srbske narodnosti v Pakraški Poljani.
Mala Aleksandra Zec je kmalu postala sinonim za vse hrvaške vojne zločine, prav Stipe Mesić pa je v času, ko je deloval v opoziciji, zahteval kazen za zločince iz Pakraške Poljane in njihovega vodjo Tomislava Merčepa. Ta se je te dni kot boguvšečen ugleden državljan fotografiral s predsedniškim kandidatom Milanom Bandićem. No, ker je s starimi časopisnimi članki res hudič, smo takole mimogrede v Feralu našli dokaz, da se je z istim Merčepom, medvojnim poveljnikom najhujših zlikovcev, svojčas javno družila tudi tedanja kandidatka za predsednico države in sedanja premierka Jadranka Kosor.
V glavnem, predsednik v odhajanju je z dejanjem cesarske milosti za leto dni skrajšal že tako smešno nizko zaporno kazen morilcu dvanajstletne deklice s politično in človeško porazno utemeljitvijo, da se je Rimac v zaporu vedel korektno in da je medtem postal oče dveh otrok. Mala Aleksandra Zec bi, če le ne bi bilo, oh, če ga le ne bi bilo, sistemskega fašizma, danes najbrž prav tako imela otroke. Nerazumljiva je torej takšna poteza človeka, ki je svojo politično kariero, kljub številnim notranjim nasprotovanjem, gradil prav na propagiranju antifašizma. Potem pa je s pomilostitvijo morilca deklice, ki je bila kriva samo tega, da so bili njeni starši - oče je bil ubit prvi, mati skupaj z Aleksandro - Srbi, napravil oster ideološki rez v tkivo prav takega fašizma, ki je drugačen le po času dogajanja, njegov namen pa je bil enak - pobijanje pripadnikov nehrvaške narodnosti.
Stipetu Mesiću res ne moremo odrekati zaslug za detuđmanizacijo Hrvaške, prav tako ne resnih državniških potez iz prvega mandata, drugega pa je zaznamovalo v glavnem njegovo globtroterstvo, obiski številnih krajev po vsem svetu, od katerih Hrvaška ni imela kake posebne koristi. Za to je resda veliko bolj kot Mesić sam kriva hrvaška vlada, ki jo je zanimala v glavnem njena lastna kriminalna dejavnost, ne pa resno gospodarsko sodelovanje države s svetom.
V regiji pa se je Mesić intenzivno ukvarjal z neresnim zavetništvom nad Bosno in Hercegovino in pokazal pomanjkanje politične občutljivosti v že tako ali tako krhkih odnosih s Srbijo, predvsem z nepotrebnim koketiranjem s Kosovom. Morda je bil razlog za to povsem pragmatičen in banalen - ker je hotel vrniti uslugo Albancem, ki naj bi, tako trdi marsikdo, financirali njegovo drugo predsedniško kampanjo. Potem je čisto na koncu pomilostil še vojnega zločinca Siniša Rimca. V glavnem, Mesić bi lahko odšel kot voditelj celotne regije, pa ni. Še več, v marsičem se je izenačil s političnimi pritlikavci, ki sebično in drobnjakarsko vladajo svojim malim fevdom, nastalim na razvalinah nekdanje države.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.