Film / Brez imena Brez imena

za

Beg iz sluma.

Zakaj ljudje iz Mehike in Srednje Amerike tako množično, tako odločno, tako agonično, tako kompulzivno in tako panično bežijo v ZDA? Zakaj izgledajo kot Judje, ki bežijo pred nacisti in ki skušajo za vsako ceno priti »čez mejo«, do svobode? Poglejte si film Brez imena, pa boste lažje razumeli, zakaj. Države, iz katerih bežijo, povsem očitno stojijo na glavi. Vzemite le Casperja (Edgar Flores), najstnika s skrajnega juga Mehike: če hoče preživeti v Tapa-chuli, se mora pridružiti brutalni ulični tolpi - ulična tolpa je edina socialna varnost, ki jo lahko dobi, edina izobrazba, ki jo lahko dobi, edina služba, ki jo lahko dobi, edini občutek pripadnosti, ki ga lahko dobi, edina prihodnost, ki je na voljo. Ali pa vzemite Sayro (Paulina Gaitan), najstnico iz honduraške Tegucigalpe, kjer si kljuko podajajo revščina, lakota, korupcija, smeti, nasilje, državljanske vojne, hurikani in poplave, ki za sanje o prihodnosti ne pustijo kaj dosti. Zdi se, kot da živita v istem slumu. Toda ko Sayra z očetom krene navzgor, proti »obljubljeni deželi«, in ko Casper ugotovi, da bo preživel le tako, če se loči od tolpe, se znajdeta na skupnem tripu, ki pokaže njun preživetveni refleks - gverilski refleks, ki so jima ga izklesali stalni boj, stalna ogroženost, stalna deprivilegiranost in stalna prepuščenost samemu sebi in brez katerega ne bi preživela dolgega, nevarnega, naturalističnega potovanja čez Mehiko, tega utopičnega bega iz preteklosti. Ne, na Boga ne moreta računati - le na Hudiča v sebi. Razlog več, da vsi ne pridejo do konca. Brez imena je film o vlaku zgodovine, s katerega je grozljiv razgled.
(Kinodvor)