intervju / Ciril Zlobec, književnik

Ciril Zlobec, slovenski pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, novinar, urednik, nekdanji politik, se je rodil 4. julija 1925 v Ponikvah na Krasu. Po osnovni šoli je kot semeniščnik obiskoval gimnazijo v Gorici in Kopru in bil iz nje leta 1941 izključen, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenščini in da so nekatere med njimi celo ljubezensko obarvane. Leta 1942 se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, postal aktivist OF, po konfinaciji in kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Po vojni je dokončal študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se nato ob rednem delu posvetil pesnjenju in prevajanju. Od leta 1985 je član SAZU. Leta 1990 je postal član predsedstva Republike Slovenije. Za svoje književno delo je prejel že več nagrad, med drugim Tomšičevo (1956), Prešernovo (1982), Župančičevo (1976) in Veronikino nagrado. Uporništvo je bilo za Zlobca, najprej proti fašizmu in nacizmu, pozneje pa proti nedemokratičnim družbenim pojavom, vseskozi njegova moralnoetična drža. Navkljub zavedanju, da nam lahko »zvestoba samemu sebi življenje usodno zaplete«. Pregovorna kraška kljubovalna trma je vseskozi karakterna lastnost danes klenega 85-letnega pesnika Cirila Zlobca. Zato je pravi sogovornik za uvod v našo serijo pogovorov z ljudmi, rojenimi pred 2. svetovno vojno, pričami tegob, strasti in zanosa v usodnih dogajanjih prejšnjega stoletja.

Pred nekaj leti ste v pogovoru dejali:«Ves čas poskušam potovati iz sebe vase. Ne iščem resnice, ampak beležim stanje o sebi kot človeku sedanjega časa in prostora. Skozi to samoanalizo prihajam do eksistencialnih vprašanj današnjega časa«. Ste se skozi ta očala soočali tudi z vsemi tegobami in krivicami tega sveta, ki ste jih zaznavali na svoji življenjski poti?

Začne se z realnimi razmerami v času mojega otroštva. Bil sem najmlajši v sedmerici otrok. Rojenih nas je bilo sicer devet, vendar sta dva takoj po porodu umrla in nato ju nihče ni več omenjal. Oče je bil kmet, vendar je bila kmetija premajhna, da bi nasitila toliko lačnih ust. Zato je delal še v kamnolomu. Mati pa je imela z nami več kot dovolj dela. In razumljivo je, da smo bili otroci zelo zgodaj - morda se sliši malo grdo - prepuščeni samim sebi, čeprav so bili starši izredno skrbni. Vzgajala sta me dom in gmajna. Življenje med domom in generacijo na gmajni, kjer smo pasli krave, me je zaznamovalo. V naši »pastirski skupnosti« so bile vse generacije, mladi in stari. Paša je bila zame šola nadgeneracijskih in medgeneracijskih izkušenj in hkrati je v meni ustvarjala občutek neizmerne svobode. Vsak si je moral sam pomagati. Če si bil mevža, so te pastirji, dve ali tri leta starejši, zasužnjili in moral si paziti tudi njihovo živino. Zato sem se že kot otrok moral boriti za svoj prostor pod soncem. V tem pa sem prišel do spoznanja, da si mora človek sam prizadevati za lastno usodo in ne čakati, da ti jo drugi določijo in da si le rezultat skrbi svojih staršev. Zame je bilo tisto obdobje zelo pomembno, česar sem se zavedel šele pozneje, ko sem odrasel in se retrospektivno vračal, kot se vračam še danes, v otroštvo kot v neizčrpen vir spoznanj in nastavkov poznejšega življenja. Bilo je, kljub revščini, bogato življenje. Čeprav sem kot najmlajši otrok nosil vsa že ponošena oblačila starejših bratov, se mi to ni zdelo krivično, ker smo vsi tako živeli. In ker je bil takrat radij naših izkušenj omejen na našo in še bližnjo vas, kjer sta bila šola in cerkev. Podobne izkušnje, ki so se v otroški zavesti kazale kot naravni zakon življenja, so imeli tudi drugi.