striptiz / Teja Reba in Leja Jurišič, performerki, plesalki in koreografinji
... o svojem projektu “Med nama”, ki bo uprizorjen 3. in 4. februarja ob 20. uri v Stari elektrarni v Ljubljani
MLADINA, št. 4, 28. 1. 2010
© Borut Peterlin
“Saj ne, da se ne bi ljubili. Ali da bi sladkorne kocke v vrhuncu strasti ostale nedotaknjene. Da se ne bi ‘približala bližina’, kakor v pesmi zahtevnega hrepenenja z naslovom Dve postavi jekne Dane Zajc. Sta. Sta skupaj. Po žilah jima teče kri. Je opojna penina, ki jo Teja Reba srka na belem kavču, so gole prsi Leje Jurišič tople, zaobljene. Sta vabeče hruškasti za hipe nasladno letargični zadnjici, so hitre, izklesane njune noge v radostnem, vznesenem, top(l)o zadovoljnem ča ča ča. A ni lahko(tno). Ni preprosto. Ni samoumevno. Je eno oko rjavo in je drugo modro. Kdo gleda koga? Kam kdo gleda? Težke padajo besede v (posnetem) prepiru. Ni nič stalnega. Le Želja drgeta v risu lepote, ki je. Koprnenje se ne razraste v jalovo utrujenost, utelesi se, pa če(tudi) v kompromisu. V poletnih valovih smeha dveh žensk v krznu, ki sta Duchamp in Abramović, Cankar in Wittgenstein, ki sta lahko vse, ki se bojujeta na belo-rdeče-tigrastem horizontu dražestno privzdignjenega surrealizma, v katerem ljubezen ne potrebuje prevoda. In je, je vredno. Na kavču dvojni akt, na zlatem kolovratu življenja živeto življenje.
Poljubi me.”
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
© Borut Peterlin
“Saj ne, da se ne bi ljubili. Ali da bi sladkorne kocke v vrhuncu strasti ostale nedotaknjene. Da se ne bi ‘približala bližina’, kakor v pesmi zahtevnega hrepenenja z naslovom Dve postavi jekne Dane Zajc. Sta. Sta skupaj. Po žilah jima teče kri. Je opojna penina, ki jo Teja Reba srka na belem kavču, so gole prsi Leje Jurišič tople, zaobljene. Sta vabeče hruškasti za hipe nasladno letargični zadnjici, so hitre, izklesane njune noge v radostnem, vznesenem, top(l)o zadovoljnem ča ča ča. A ni lahko(tno). Ni preprosto. Ni samoumevno. Je eno oko rjavo in je drugo modro. Kdo gleda koga? Kam kdo gleda? Težke padajo besede v (posnetem) prepiru. Ni nič stalnega. Le Želja drgeta v risu lepote, ki je. Koprnenje se ne razraste v jalovo utrujenost, utelesi se, pa če(tudi) v kompromisu. V poletnih valovih smeha dveh žensk v krznu, ki sta Duchamp in Abramović, Cankar in Wittgenstein, ki sta lahko vse, ki se bojujeta na belo-rdeče-tigrastem horizontu dražestno privzdignjenega surrealizma, v katerem ljubezen ne potrebuje prevoda. In je, je vredno. Na kavču dvojni akt, na zlatem kolovratu življenja živeto življenje.
Poljubi me.”