Plošče / Massive Attack: Heligoland
2010, Virgin/Dallas
Veljsko Njegovan
MLADINA, št. 7, 18. 2. 2010
+ + +
Skupina Massive Attack je že s prvencem Blue Lines (1991) revolucionarno osvežila popularnoglasbeno dogajanje na Otoku. Izvirna mešanica hip-hopa, soula, jazza in elektronike je pomenila novost na britanski glasbeni sceni, še posebej v Bristolu, kjer so se že v prvi polovici devetdesetih let pojavile plošče skupine Portishead in glasbenika Trickyja. In čeprav so bila devetdeseta leta zaznamovana z eksplozijo britpopa, je bila inventivna bristolska scena, ki jo je britanski glasbeni tisk krstil z neposrečeno skovanko trip-hop, zagotovo njegovo nasprotje. Prvenci omenjenih skupin so tako popularizirali žanr, da se je v Veliki Britaniji in po svetu pojavilo neverjetno veliko posnemovalcev, ki so na kratko zasijali in še hitreje ugasnili. A bristolska sveta trojica se je obdržala, čeprav je plošče izdajala vse prej kot redno. Massive Attack si je s prvimi tremi ploščami utrdil status enega izmed najizvirnejših bristolskih, pa tudi britanskih bendov. Revolucionarni Blue Lines, melanholični Protection (1994) in precej temačni ter bolj rockovsko usmerjeni Mezzanine (1998) so bili albumi, ki so zaznamovali glasbo devetdesetih let. K temu so, poleg tričlanskega jedra, prispevali številni izvrstni gostujoči vokalisti in vokalistke, še posebej reggae in dub veteran Horace Andy (edini, ki se pojavi na vsaki plošči te skupine, pa tudi na njenih nastopih). Močni vplivi karibske glasbene tradicije, ki so občutno oblikovali glasbeni izraz benda Massive Attack, so izginili z Vowlesovim odhodom, skupino pa je zaradi družinskih obveznosti kmalu zapustil še Daddy G. Posledica je bil plošček 100th Window (2003), praktično samostojno delo Roberta »3D« Del Naje.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Veljsko Njegovan
MLADINA, št. 7, 18. 2. 2010
+ + +
Skupina Massive Attack je že s prvencem Blue Lines (1991) revolucionarno osvežila popularnoglasbeno dogajanje na Otoku. Izvirna mešanica hip-hopa, soula, jazza in elektronike je pomenila novost na britanski glasbeni sceni, še posebej v Bristolu, kjer so se že v prvi polovici devetdesetih let pojavile plošče skupine Portishead in glasbenika Trickyja. In čeprav so bila devetdeseta leta zaznamovana z eksplozijo britpopa, je bila inventivna bristolska scena, ki jo je britanski glasbeni tisk krstil z neposrečeno skovanko trip-hop, zagotovo njegovo nasprotje. Prvenci omenjenih skupin so tako popularizirali žanr, da se je v Veliki Britaniji in po svetu pojavilo neverjetno veliko posnemovalcev, ki so na kratko zasijali in še hitreje ugasnili. A bristolska sveta trojica se je obdržala, čeprav je plošče izdajala vse prej kot redno. Massive Attack si je s prvimi tremi ploščami utrdil status enega izmed najizvirnejših bristolskih, pa tudi britanskih bendov. Revolucionarni Blue Lines, melanholični Protection (1994) in precej temačni ter bolj rockovsko usmerjeni Mezzanine (1998) so bili albumi, ki so zaznamovali glasbo devetdesetih let. K temu so, poleg tričlanskega jedra, prispevali številni izvrstni gostujoči vokalisti in vokalistke, še posebej reggae in dub veteran Horace Andy (edini, ki se pojavi na vsaki plošči te skupine, pa tudi na njenih nastopih). Močni vplivi karibske glasbene tradicije, ki so občutno oblikovali glasbeni izraz benda Massive Attack, so izginili z Vowlesovim odhodom, skupino pa je zaradi družinskih obveznosti kmalu zapustil še Daddy G. Posledica je bil plošček 100th Window (2003), praktično samostojno delo Roberta »3D« Del Naje.
Massive Attack ohranja izvrstno glasbeno produkcijo, inovativnost in družbeno angažiranost.
© © Virgin
Zaradi odsotnosti ključnih članov je zvenel pretirano spolirano, hladno in ne preveč ritmično, to sta mu očitala kritika in oboževalstvo. Heligoland, dolgo pričakovani peti studijski album, je doslej najbolj zaznamovan z največjim številom gostujočih vokalistov. Poleg tega, da se je v skupino vrnil Daddy G, na plošči gostujejo še Tunde Adebimpe iz TV on the Radio, stara Trickyjeva znanka Martina Topley Bird, Guy Garvey iz skupine Elbow, Damon Albarn in Hope Sandoval. Čeprav se večji del vokalnih prispevkov ne more primerjati s tistimi Elisabeth Fraser, Tracey Thorn ali Share Nelson, plošček kljub temu vsebuje elemente, ki upravičujejo sloves skupine: izvrstno glasbeno produkcijo, opazno inovativnost (še posebej v skladbi Flat of the Blade) in družbeno angažiranost. Zamerimo mu lahko le to, da zveni kot nadaljevanje bendovih
soundtrack projektov, s čimer se izgubi tista prepoznavnost, ki je zaznamovala prve tri albume. Po več kot dvajsetletni glasbeni karieri je namreč težko ponoviti njihovo popolnost. Heligoland je v tem primeru le bledo nadaljevanje ploščka Mezzanine, a je še zmeraj boljši od predhodnika.