Brez orožja / «Življenje brez vojske je naša izbira«

Leta 1948 je Kostarika odpravila vojsko. Takrat je bila to nemara vendarle tvegana odločitev?

Kaj se je zgodilo z vojaškimi objekti?

Kaj pa se je zgodilo z nekdanjimi vojaki?

Je potemtakem miroljubnost Kostaričanov posledica politike demilitarizacije ali kar sestavina nacionalnega značaja?

Vaša država je postala glavna zagovornica miru in demilitarizacije v svetu. Glas Kostarike pa v svetu nima veljave le zato, ker je država brez vojske.

Združene države Amerike se vseskozi vpletajo v dogajanje v Latinski Ameriki, za Kostariko pa to ne velja. Se v literaturi, ki govori o mednarodnih odnosih, tudi zato omenja »izjemnost Kostarike«?

A ZDA so hotele imeti svoja vojaška oporišča tudi v Kostariki. Razprava o tej ponudbi je bila med ljudmi vroča, vendar ...

Se ljudje počutijo varne brez vojske?

Toda tradicionalna vojaška doktrina uči, da vsaka država, tudi tista brez vojske, plačuje za svojo varnost. Tako ali drugače. Najpogosteje v obliki vojaških sporazumov s sosednjimi državami.

Pa nima zavoljo tega, ker nimate vojske, policija, ki je edini represivni organ v državi, prevelike moči?

In ni nevarnosti, da bi se policija vpletala v politična razmerja v državi?

Tudi v Sloveniji smo sprožili razpravo o preoblikovanju vojske. To so storili še drugod. Kaj svetujete tem državam?

Kostarika je po vseh kazalcih, s katerimi merimo raven razvoja, zelo uspešna država. Zagotovo ne le zaradi demilitarizacije, ampak tudi zaradi nekakšne družbene pogodbe o razvoju?

Zakaj so okoljevarstvena vprašanja v Kostariki že več desetletij tako pomembna?

Prijazen odnos do okolja mora biti potemtakem sestavni del življenja Kostaričanov?