Besnilo / Temni prostori naših svetlih značajev

Se da o tragičnem primeru zapisati kar koli takega, česar bralci še niso prebrali v medijih, ki prav tekmujejo, kateremu bo uspelo objaviti pretresljivejša odkritja. Mediji so se sicer zadržali čisto na robu tenke meje, kjer jim še ne grozi takojšnja zaplemba in odškodninske tožbe, ki bi jih uničile, vendar primanjkljaj nadomestijo razprave na forumih.
Kaj na primer privede do tega, da »nacionalka« v uvodu TV-dnevnika (11. februarja 2010) vsem gledalcem postreže s podrobnostmi obdukcijskega zapisnika? Spominjam se, bilo je že pred leti, afere z mučenjem mačk, kjer so nekateri novinarji prav tako v srhljive podrobnosti opisovali, kaj se je dogajalo z živalmi. Takrat sem zapisal, da so patološke vedenjske oblike različne, svojevrstne pri mučiteljih in specifične tudi pri tistih, ki kot z nekakšno strastjo podoživljanja pišejo o tem z natančnostjo anatomskega učbenika. Ni malo ljudi, ki se izognejo takemu branju, ker ne prenesejo grozljivosti opisov. Žal je videti dosti več takih, ki v tem najdejo prav poseben užitek. Ko bi bilo drugače, takšne oddaje ne bi imele tako množične gledanosti in tako naravnani časopisi ne tako visoke naklade. V zadnjem času smo se znašli v resničnostni oddaji, kateri koli program si izberemo. Enostavno ni mogoče preklopiti na kaj drugega. Povsod so morilski psi, njihove žrtve in nazadnje morilci kot storilci in žrtve v isti koži.
Pri tem se mi zdi, da je treba opozoriti vsaj na tole. Poročanje medijev se odmika od bistvenih vprašanj. Ta so seveda pomembna, a manj privlačna od seksualnih iger in zlorab, ki nezasluženo stopajo v ospredje. Tisto, kar se mi zdi presoje vredno, je, da so bili psi dokazano nevarni svoji vrsti in ljudem. O tem neizpodbitno priča vrsta že natančno popisanih dogodkov iz njihove preteklosti. Utegne se izkazati, da je - kot zatrjuje minister Pogačnik - vse odločanje potekalo v skladu z zakoni. Prav tako je povsem verjetno, da je dosledno v zakonitih okvirih deloval odvetnik, ki skrbi za interes stranke. Tisto, kar morda ostane v razmislek, pa je vsaj: vsak, ki ni zadovoljen z mnenjem kakšnega izvedenca ali komisije, ima možnost zahtevati drugo mnenje. Vendar, ali ob tako žalostno izpričani nevarnosti konkretnih psov (seveda ne pasme kar na splošno) organu, ki odloča, ni jasno, da mora takoj odločno ukrepati? Kako se je mogoče znebiti vtisa, da je bilo treba na vsak način poiskati nekoga, ki je pripravljen podpisati drugačno mnenje? Seveda se je treba postaviti tudi v bran tej zadnji komisiji, kjer eden izmed članov ni podpisal mnenja, preostala dva pa sta za bivanje psov postavila precej stroge omejitve. A ravnanje v skladu z mnenjem prve komisije bi bilo prav tako povsem zakonito.
Pa nazaj k medijskemu poročanju. Videti je, kot da bi upoštevanja vredna in dostojna prošnja sorodnikov pokojnega zdravnika po spoštljivem obravnavanju primera le prilila olja na ogenj poročevalcev, ki pišejo o zadevi. Pri tem je jasno, da nikomur ne moremo kaj dosti pomagati, če v podrobnosti odkrijemo - in seveda objavimo - vse vrste domnevnih zlorab, ki so se dogajale nad živalmi. Pokojnik je svoj odnos, kakršen koli je že bil, poplačal v celoti. Ne razumem, kam meri ovadba za mučenje živali. Nekako ne verjamem, da bi se vanj upal vplesti kdor koli drug razen lastnika, tega pa ni več.
Druga mučna stvar pa nastopa za vse tiste, ki so razglasili, kako dobri in bližnji prijatelji so bili s pokojnikom. Nenadoma so se znašli pred dejstvom, da je bil pokojnik večplastna osebnost. Po eni strani so ga vsi ti poznali kot zelo dobrega zdravnika, k čemur je treba dodati še njegovo požrtvovalnost pri delu s pacienti, prijazen sprejem in takojšnjo odzivnost na človekovo zdravstveno stisko. Po drugi strani pa prihajajo na dan drugi deli osebnosti, ob katerih bi si mnogi zaželeli, da jih nihče ne bi povezoval z njegovim imenom.
Tukaj pa trčimo ob vprašanje, ki se ga tako neusmiljeno in brez kančka zadržkov lotevajo vsi mediji, tudi nacionalna TV (nacionalna poudarjam zato, ker se mi zdi, da je že z imenom zavezana k posebnim etičnim standardom, a tega, vsaj jaz, ne opazim). Gre za odkrivanje naših skritih prostorov. Vsakdo med nami ima kakšno miniaturo Fritzlove kleti. Poudarjam, miniaturo. Napolnjena je z različnimi vsebinami, a premnogo je takih, za katere si nikakor ne bi želeli, da bi prišle na dan. Pogosto nas vznemirijo že, če jih iz podzavesti kaj prikliče v zavest. Potem jih je treba hitro spraviti nekam nazaj, na videz na varno. A kaj, ko nas to družinsko, partnersko in podobno premoženje z bremeni vred preživi. Potem se mediji zapodijo v klet po svoj del zapuščine, ob povsem napačni domnevi, da jim zares pripada. Pograbijo ga, pa ne zaradi tega, ker bi s tem želeli narediti kaj dobrega. Zgolj zato, ker so tam v temi zakopane stvari, s katerimi je mogoče zaslužiti. In po neki čudni, a prepričljivi matematiki se z delnicami človekovega dostojanstva zasluži toliko več, kolikor naredimo človeka manj vrednega.
Ta posel nam gre najbolje od rok. Tu se ni bati nikakršne krize ali recesije. Žal.
Strast, s katero razgaljamo človeka, s katero njegovo truplo dajemo na ogled in s katero mu jemljemo dostojanstvo še po smrti, zame ni manj sporna od tega, kar očitamo pokojniku. Od tod neizogibno naslov v prvi osebi množine.