Tjaša Zajc

25. 2. 2010  |  Mladina 8  |  Družba

Življenjski eliksir

Kako uporabne so v resnici matične celice in koliko gre pri njihovem shranjevanju za poslovno priložnost zasebnih bank matičnih celic?

Eden izmed zamrzovalnikov za shranjevanje matičnih celic slovenske javne banke, ki se nahaja na Zavodu za transfuzijsko medicino.

Eden izmed zamrzovalnikov za shranjevanje matičnih celic slovenske javne banke, ki se nahaja na Zavodu za transfuzijsko medicino.
© Borut Peterlin

Si predstavljate, da bi imeli čudežno zdravilo, ki bi vas obvarovalo pred nekaterimi najhujšimi boleznimi, kot so rakava obolenja, kronične ali celo genetske bolezni? Nekateri to upanje vidijo v matičnih celicah, ki jih najdemo marsikje v telesu, med drugim v popkovnični krvi. Ob rojstvu otroka lahko celice iz tega vira zelo preprosto shranite v zasebno ali javno banko celic. A kam, kako izbrati banko, katera je boljša, je sploh smiselno shranjevati matične celice novorojenčkov?

Altruistično ali egoistično

Če celice spravite v javno banko, jih pravzaprav darujete, dostopne so tudi drugim po vsem svetu, vendar za samo hrambo ne plačate ničesar. Material je dostopen vsem tistim, ki ga potrebujejo.
V zasebni banki je drugače. Celice so namenjene le vašemu otroku, shranjevanje vas bo stalo okoli 2000 evrov, pa še to za omejeno časovno dobo (npr. 20 let). Prednost zasebne banke je v tem, da so v njej shranjene lastne celice in pri morebitnem zdravljenju ne bo prišlo do zavrnitvene reakcije telesa, kar se lahko zgodi, če dobimo celice koga drugega. Pri iskanju ustreznega darovalca je treba upoštevati veliko parametrov, ki se morajo ujemati pri donatorju in prejemniku. A tudi če najdemo ustrezno kombinacijo, lahko pride do zavrnitvene reakcije, ker v telo konec koncev vnesemo tuj material. Na prvi pogled je torej shranjevanje v zasebni banki, kljub temu da ni brezplačno, smiselno, vendar shranjeni material ne bo mogel pomagati drugim ljudem. Dr. Metka Krašna z Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino pravi: »Z darovanjem popkovnične krvi v javne namene lahko rešite življenje bolnemu otroku ali odraslemu, v zasebni banki lahko celice uporabite izključno zase.«
V Sloveniji od leta 2008 obstaja javna banka matičnih celic iz popkovnične krvi, samo od leta 2007 pa do danes pa so nastale tudi štiri zasebne banke. Neocelica, Izvorna celica, Biohramba in Educell.
Vse hrambe beleži Zavod Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija transplant, ki ureja evidence na področju pridobivanja delov človeškega telesa za namene zdravljenja. Direktorica Slovenija Transplant Danica Avsec navaja: »V letu 2009 so nam uporabniki poslali podatke, da je bilo za namen shranjevanja v zasebnih bankah, kar pomeni za avtologno uporabo (le za darovalca samega) odvzetih 532 vzorcev. Od teh je shranjenih v Sloveniji le 243, preostali vzorci so transportirani ali v banko v Belgiji ali v Nemčiji. V javni banki je bilo v letu 2009 shranjenih 292 vzorcev.« Kot kaže, se torej pozna oglaševanje zasebnih bank ...
Glede zasebnih bank doc. dr. Janez Jazbec, vodja oddelka za hematoonkologijo na ljubljanski Pediatrični kliniki, pove: »Ni problem v oglaševanju ali zbiranju celic, problem je v tem, da se starši za zbiranje, ki ga morajo sami plačevati, odločijo na podlagi informacij, ki pa so dostikrat zavajajoče. Za vse bolezni, za katere se hramba oglašuje, je uporaba matičnih celic še v fazi eksperimentalne medicine, ta trenutek se to ne dela.« Zasebne banke potencialnim kupcem navajajo bolezni, ki se zdravijo z matičnimi celicami, čeprav pri opravljenih raziskavah zdravljenja teh bolezni sploh ne gre nujno za celice iz popkovnične krvi. »Res je, da se marsikatera huda bolezen (levkemija, možganski tumorji ...) danes že zdravi z matičnimi celicami. Vendar so te pridobljene od bolnika samega,« je povedal dr. Jazbec. Primerov zdravljenja z uporabo matičnih celic iz popkovnične krvi je zelo malo, saj so se celice začele shranjevati šele pred dobrim desetletjem.
Seveda je res, da so celice uporabne. Da lahko otroku rešijo življenje. A le če bo zbolel. Po mnenju nekaterih zdravnikov pa je verjetnost, da bo otrok celice kadarkoli potreboval, 1: 20.000. Jazbec navaja, da nekateri govorijo celo o verjetnosti 1: 200.000. Zakaj? Ker je bolezni, pri katerih se matične celice uporabljajo, tako malo. Zato je trenutno bolj smiselno shranjevanje celice v javni banki, kjer so dostopne vsem. In kjer neuporabne vzorce lahko pošljejo tudi v raziskovalne centre. Za napredek in razvoj je ključno, da se opravljajo raziskave.

Koliko krvi?

A stvar vseeno ni tako preprosta. Če se odločite za darovanje v javno banko, ni nujno, da bo vaša kri tudi shranjena; javna banka v Sloveniji, ki jo predstavlja Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino, hrani le približno 35 odstotkov darovane krvi. Ali bodo kri shranili v banko, je namreč odvisno od velikosti odvzetega vzorca. Dr. Krašna z omenjenega zavoda pojasnjuje: »V mednarodnih bankah iščejo predvsem kri z veliko celic. Najbolj je število celic odvisno od volumna vzorca. Volumen vzorca pa je odvisen od dolžine popkovine in teže dojenčka. Težji ko so, več bo krvi in več celic. Na koncentracijo celic v volumnu pa ne moramo vplivati.« Če je torej volumen premajhen, vzorec ne bo ostal v javni banki, ampak ga bodo zavrgli ali (ob dovoljenju staršev) na celicah opravljali raziskave.
Drugače pravijo zasebniki. V zasebnih bankah je količina vzete krvi iz popkovine sekundarnega pomena. Martina Oražem, vodja trženja pri podjetju Neocelica, zasebni banki, ki je na slovenskem tržišču od leta 2007, pove: »Ni direktne korelacije med velikostjo volumna in količino celic. Majhen volumen je lahko dovolj bogat s celicami.« Direktorica Neocelice Mojca Budkovič pa pravi: »Vzorec se od vzorca razlikuje, ravno tako kot se razlikuje človek od človeka. Pri zdravljenju je pomemben stadij bolezni, čas diagnosticiranja, na to pa potem vpliva količina potrebnih celic.«
Zasebne banke včasih zatrjujejo, da je tudi manjše število celic smiselno shranjevati, saj gredo odvzeti vzorci skozi »pregled, procesiranje, krioprezervacijo in shranitev matičnih celic«, javna banka pa shranjuje celotno kri. Ta podatek ne drži, saj tudi javna banka kri obdela. »Če imamo celice izločene iz celotne krvi, lahko shranimo več vzorcev. Neracionalno bi bilo shranjevati celotno kri,« trdi dr. Krašna iz javne banke. Ravno tako ne drži, da javna banka vaše celice shrani le, če se za to odločite več mesecev prej, v skrajnem primeru lahko interes za hrambo javite tudi dva dni pred porodom.
Dr. Jazbec pojasnjuje, da na Pediatrični kliniki presajanje matičnih celic kostnega mozga pri otrocih opravljajo že od leta 1991. Sam je do shranjevanja matičnih celic iz popkovnične krvi v zasebnih bankah zelo skeptičen, predvsem zaradi majhnega števila raziskav, ki so jih z njimi opravili do sedaj. »Zato da se presadek prime, rabimo kritično količino celic. Če je celic manj, je verjetnost, da se bo presadek prijel, majhna. Namnožiti pa jih za zdaj ni mogoče.« Res je, da raziskovalni centri že raziskujejo, kako celice namnožiti, a doslej uporabnost umetno namnoženih celic še ni bila dokazana, ampak je v fazi testiranja. V popkovnični krvi je sicer celic navadno premalo za odraslega človeka. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v najboljšem primeru celic dovolj za osebo, težko 40 kg, seveda je to odvisno od vzorca. S težo bolnika narašča tudi število potrebnih celic za presaditev.
Treba se je zavedati še nečesa: nekatere bolezni se že v osnovi zdravijo z matičnimi celicami darovalca. »Pri otroških levkemijah je navadno levkemični gen prisoten že ob rojstvu, se pravi, da je tudi v matičnih celicah iz te krvi,« pravi dr. Jazbec. Za otroke je v teh primerih treba iskati zunanjega darovalca, zato je celice, če se jih že odločimo shraniti, smiselno donirati v javno banko.

Številke, številke in praksa

Kakšne pa so številke? Po podatkih dr. Jazbeca na Pediatrični kliniki delajo transplantacijo kostnega mozga od leta 1991, šele od leta 2002 pa tudi transplantacijo vzorcev nesorodnih dajalcev. Od leta 2002 pa do danes so imeli dva primera, ko so lahko uporabili celice iz popkovnične krvi. Dobili so jih iz svetovne javne banke (!), v kateri je trenutno shranjenih 300.000 vzorcev. Vzorca sta prišla iz Avstralije in Kanade. Slovenska javna banka trenutno hrani 300 vzorcev, od katerih je 140 tipiziranih, preostali vzorci še morajo skozi raziskave. Slovenski vzorci so trenutno na voljo le pri nas, kmalu pa bodo na Zavodu za transfuzijsko medicino usposobili računalniški sistem, s katerim bodo podatki dostopni tudi v svetovni javni banki.
Zasebna banka avtomatsko shrani celice, saj za to tudi plačate, javna banka izmed 35 odstotkov sprejetih vzorcev slednje trajno spravi šele po enem letu. Po tolikšnem času starše vprašajo, ali je otrok zbolel za kakšno gensko boleznijo, saj bi v tem primeru celice zavrgli. Tu se res kaže prednost pri shranjevanju v zasebni banki. Kot meni direktorica Neocelice Mojca Budkovič »pri tujem darovalcu nikoli ne veš, kaj vse v resnici shranjujejo matične celice«.
Podjetje Neocelica v Sloveniji obstaja od leta 2007 in spada v evropsko združenje Cryo-safe, ki hrambo matičnih celic že deset let ponuja v 38 državah. »Cryo-safe trenutno hrani okoli 120.000 vzorcev, od katerih so imeli do sedaj 15 odpoklicev,« je povedala vodja trženja Neocelice Martina Oražem. Petnajstim otrokom od 120.000 so torej prišle prav celice, ki so jih imeli shranjene. To je približno 0,01 odstotka otrok, katerih starši so celice shranili v zasebni banki. »Ali je to veliko ali malo, pa je verjetno še prezgodaj ocenjevati,« meni Oražmova.

Prihodnost

Matične celice iz popkovnične krvi so stvar prihodnosti. Oražmova tako razmišlja: »Vzorci, ki sedaj odhajajo v hrambo, bodo prišli prav pozneje v življenju. Čez 20, 30 let ali več. Gre za mlado zadevo, naložba prihodnosti pa je imeti celice kadarkoli na voljo.« V prihodnosti bomo vedeli, koliko otrok, ki imajo svoje celice shranjene v bankah, jih bo tudi potrebovalo. V prihodnosti bomo vedeli, ali se matične celice res lahko hranijo 30, 40 ali 50 let. »Do sedaj jih še nihče ni hranil tako dolgo, zato je vprašanje, ali bodo čez toliko časa res še uporabne,« je prepričan dr. Jazbec.
Glede na verjetnost, da jih bo posameznik potreboval, se trenutno kaže večja smiselnost v shranjevanju v javni banki. Več ko bo ta imela vzorcev, več bo možnosti, da bodo komu ustrezali in rešili življenje. In v javni banki gredo manjši vzorci celic tudi v raziskovalne centre. Ti pa so trenutno tista prihodnost, v katero je smiselno verjeti, in vir morebitnega čudežnega zdravila ali življenjskega eliksirja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.