Plošče / Kraški solisti: Ustanove sreče

+ + + + +

Zdi se, da nekonvencionalne muzike dandanes vse lažje naletijo na odprta ušesa. Najbrž gre to pripisati vse večji izpostavljenosti tistih radikalnejših glasbenih struj, ki nam širijo sluhovode, včasih pa morda tudi misel. No, iz nas ne naredijo znanstvenikov, morebiti le manj (bolj?) obremenjene posameznike. Neobremenjenega neobremenjevanja glasbenih potrošnikov se sedaj loteva zasedba Kraški solisti na plošči Ustanove sreče, ki ji sledilci tistih bolj samosvojih muzik že spogledljivo mežikajo. Pa tu ne gre za publiko, ki slepo prisega na vse, kar se odmika od konvencij, pač pa prej za publiko, željno svežih, zanimivih glasbenih vsebin. Vsled miniaturne domače podtalne glasbene scene tu seveda ne govorimo o kakšnih trumah poslušalcev, a dober glas se menda hitro širi. Tokrat iz Sežane, od koder z dada fuzijo avantrocka, jazza, folka in hrupa uradno prihaja neoprijemljivi trojec. Iz vseh teh tradicij mu uspe izluščiti nekaj povsem svojega. Skozi razgibano poigravanje s formo in z zvokom se pojavi vtis, da je zasedba zatopljena v iskanje ekspresij, ujetih nekje v zavesti široke glasbene dediščine. Kakofonično pletenje (akustičnih) atonalnih zvokov, ponekod zgoščeno v hipnotičen zvočni tok, ki namiguje tudi na studijske posege oziroma manipulacijo s posnetki, se skozi svobodnjaško improviziranje le redko opre na nastavke tem. A trojec svoje zvočno raziskovanje kljub temu opravlja osredotočeno in ne izgublja poslušalca niti v tistih najbolj abstraktnih, neoprijemljivih ekstraktih rocka, jazza in folka. Vtis »soliranja« še poudari izmenjavanje članov na pisani paleti inštrumentov: ob kitari, basu in bobnih še pihala, trobila in kakšno manj konvencionalno glasbilo. Odprt ustvarjalni postopek se najprej kaže v živem muziciranju, vendar pa očitno velik potencial odpira tudi studijski prostor.

S ploščo jim uspe ujeti zanimiv trenutek, ko poslušalec pravzaprav ne ve, ali je zvok plod studijske obdelave ali preprosto spontano sozlitje akustičnih zvokov. To glasbo opremi z zanimivo dinamiko, ki bodisi gradi suspenz pred ponovnim preobratom bodisi ugaja v svoji hipnotičnosti. Morda se prav tu skriva eden večjih presežkov. Kljub nenehnemu razstavljanju in sestavljanju forme ter zvoka trojica uspešno kreira hipnotičnost, to pa gre deloma pripisati podpovršni, latentni repeticiji, deloma pa tudi opojnemu naboru zvokov. Očitno je, da so si Kraški solisti zgradili svoj zvočni prostor, katerega vrata so na široko odprta privržencem avanturističnih, zvedavih muzik. Ali je čas, ko tudi za zdaj še vedno nekonvencionalne muzike lažje najdejo pot do ljudi, dozorel, pa se bo pokazalo že ob naslednjem zbiranju vtisov o diskografskih presežkih minulega leta. Ustanove sreče so vsekakor med mojimi favoriti.