Janko Lorenci

Janko Lorenci

25. 2. 2010  |  Mladina 8  |  Kolumna

Postkapitalisti

Lastnina ni pomembna, pravijo naši neoliberalni modrijani

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_08.jpg

© Tomaž Lavrič

Znova smo sredi enega od spopadov o nacionalnem interesu. Pojem se je v prevladujoči javni rabi skrčil na vprašanje, ali je velika in bolj ali manj uspešna slovenska podjetja (popularno blue chipi, družinska srebrnina itd.) treba obdržati v slovenski lasti ali ne. Nekatera od njih so v celoti ali delno v državni lasti. Če bi jih na hitro privatizirali, bi skoraj nujno pristala v tuji lasti, saj je domačega kapitala premalo, da bi jih kupil.
Vlada je že nakazala, naj bi nekatera teh podjetij ostala v pretežni slovenski lasti. A kocka še ni padla. Vladajoča politika je prestreljena z nasprotniki nacionalnega interesa. Poleg tega bo zaradi krize v hudi skušnjavi, da kako veliko podjetje proda tujim lastnikom.
Nasprotovanje nacionalnemu interesu, zanikanje tega interesa je nenavadno trdoživo. To se zdi čudaško, a tako je. Če ga ne bi podpirala velika večina javnosti, bi že preminil.
Zagovorniki prodaje blue chipov so številni in vplivni. V politiki jih je več na desnici, ki sicer odnos do tega vprašanja oportunistično spreminja. Veliko jih je med finančniki (Veselinovič, Simoneti itd.) in med ekonomisti. Tu slovijo zlasti mojstri, znani kot mladoekonomisti (Mrkaić, Damijan, Masten, Šušteršič, Brščič ...). Nekaterim med njimi je prejšnji dekan Tajnikar, nestanoviten kot aprilsko vreme, dovolil vrnitev na ekonomsko fakulteto, da lahko vzgajajo sebi podobne ume.
Te in druge sovrage nacionalnega interesa je mogoče zvesti na skupni imenovalec neoliberalizma. To tudi pri nas vplivno pleme je skušalo pojem nacionalnega interesa sistematično razvrednotiti z dokazovanjem, da sta nacionalni in ekonomski interes strogo ločena, še več, da se izključujeta. Opirajo se na razvpiti, že povoženi »washingtonski konsenz« z začetka 90. let in njegova gesla o odrešilni moči privatizacije, liberalizacije, deregulacije, pogubni vlogi države itd. Pri tem se stopnjujejo do trditve, da lastnina (se pravi, čigavo je kaj) ni pomembna. To je čudaški unikum v svetovnem merilu. Lastnina je eden izmed stebrov kapitalizma. Naši damijani so očitno že v postkapitalizmu.
Miselnost teh ljudi je podobna po vsem zahodnem svetu; delaj po volčje, skupnost ni pomembna, pomembna sta individualizem in lastni interes. Ta drža se pri naših neotih skriva za fasado ogorčenja nad tem, da je slovenska država še posebej gnila in posebej neprimeren lastnik, saj svojo lastnino slabo upravlja, hkrati pa jo politično zlorablja. Zato je od državnega boljše kakršnokoli, tudi tuje lastništvo. Samo to lahko počisti naš avgijev hlev.
Ti očitki deloma držijo. A samo deloma - Krka in nemalo drugih podjetij v (so)državni lasti vozijo čisto dobro. Osnovna logika zahtev po prodaji blue chipov kot zdravilu za ozdravljenje naše ekonomsko-politične sfere pa je osupljiva in kapitulantska; v skladu z njo lahko našo državo v celoti prodamo ali damo v koncesijo Nemčiji, Ameriki ali Kuvajtu.
Nasprotniki nacionalnega interesa so ob propadu Šrota in Bavčarja škodoželjno slavili: poglejte, kam privede domače lastništvo. Toda šrotovska polomija v ničemer ne dokazuje poloma ali neobstoja nacionalnega interesa. Dokazuje pa, da se privatizacija nujno spridi, če se sumljiva politika speča s sumljivimi gospodarstveniki, če ne delujejo predpostavke spodobnega kapitalizma, kot so regulacija trga, pravnost itd. Ni naključje, da je tajkunstvo izbruhnilo prav v Janševem mandatu. Naši veliki in mali šroti so hkrati dokazali, da je lahko zasebno lastništvo še slabše od (pol)državnega. Drugod na Zahodu so za to poskrbeli zlomi velikih, praviloma zasebnih bank in podjetij.
Nasploh je kriza dramatično povozila neoliberalce in med drugim potrdila samoumevnost nacionalnega interesa glede lastništva podjetij. Poglejmo: razvite države ljubosumno varujejo svoja pomembna podjetja, protekcionizem se širi, vloga (nacionalne) države se krepi. Če so podjetja v tuji lasti, dobički bežijo iz države, dolgoročni razvoj teh podjetij se praviloma ustavi. Tuji lastnik bo prej kot domači zaprl tukajšnjo štacuno. Premočno tuje lastništvo slabi makroekonomsko stabilnost države. Slabši je tudi splošni razvoj, saj se znanje in kapital, zbrana okoli velikih podjetij, množita počasneje in odtekata drugam. Hkrati je nova velika podjetja čedalje teže postaviti na noge - za prodanimi ostane trajna luknja.
Lastna, kolikor toliko močna ekonomska baza je skratka nujno potrebna za razvoj.
Tu je tudi kulturni vidik. Če je domače lastništvo jedra gospodarstva pomembno za celoten razvoj, je odpoved temu lastništvu neizbežno udarec tudi za kulturo, narodno identiteto, patriotizem itd. Zavrt materialni razvoj te fenomene, ki pomagajo družbo držati skupaj, slabi ali pači (rast nacionalizma itd.).
Citirajmo Petra Kovačiča Peršina: »Za nove družbene elite - politične, gospodarske, finančne ... - nacionalni interes sploh ne obstaja, skrčile so ga na zahtevo po utopitvi v novem svetovnem redu, ki naj bi njim zagotavljal ohranjanje privilegiranega družbenega položaja. Tej zahtevi so očitno pripravljene žrtvovati tudi narodov obstoj.«
Za naše po različnih sferah raztresene neoliberalce lahko praviloma rečemo, da so anacionalni ali pa svoje nacionalno čutenje podrejajo prej opisani (individualistični, socialno mrzli ...) miselnosti. To se kaže tudi v tem, kako so pojem nacionalnega interesa poonegavili, ga skušali napraviti smešnega in zaplankanega. Pri tem pa vsi ti naši »internacionalisti«, domnevni svetovljani - neoliberalni profesorji, politiki, finančniki, novinarji ... - praviloma visijo na nacionalnem, pogosto državnem ali javnem premoženju.
Nacionalni interes je pojem, ki vsebuje racionalne in bolj izmuzljive sestavine. Prve smo skušali navesti zgoraj (pomen domačega lastništva za celoten razvoj), drugi spadajo pod poglavje, ki ga lahko zasilno opišemo kot odnos do lastne skupnosti. Patriotizem ni samo slepa privrženost naciji, ampak tudi daj-dam; nacija je prostor, ki mu nekaj daješ in od katerega nekaj sprejemaš. Je vzajemno koristna čustvena in interesna skupnost. Značilnost neoliberalcev je, da bi v tem daj-damu upoštevali samo prvo besedo - daj.
Kako torej z nacionalnim interesom naprej?
V bistvu ne preostane drugega, kot da se državna lastnina privatizira polagoma, tako da bo sčasoma na voljo dovolj domačega kapitala. Obdržati vsa dobra velika ali strateško pomembna podjetja v domači lasti bi moral ostati kategorični imperativ. Če kje, bi bil za način in tempo te privatizacije dobrodošel medstrankarski dogovor, ki bi presegal posamične mandate. Nekatera podjetja pa bodo sploh ostala v javni lasti - države kot lastnika ne gre kar izbrisati. Hkrati bo treba od nje izterjati politično nevtralno lastništvo.
Neomajnost neoliberalcev pa ostaja prav osupljiva, čeprav je kriza razcefrala njihove modrosti. Nekateri so se malce potuhnili, vendar ob vsaki priložnosti zavpijejo: prodati NLB, država je pogubna, lastnina ni pomembna. To utrujajoče ponavljanje si je težko razložiti. Možnosti ni veliko: ideološka zaslepljenost, bolj kratka pamet, materialna zainteresiranost, včasih celo podkupljenost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.