Plošče / Jack Rose: Luck In The Valley

+ + + + +

Konec minulega leta nas je pretresla novica, da je Jack Rose, eden najvidnejših sodobnih (post-Takominih) akustičnih kitaristov poslednjič zatresel strune svojih šest- in dvanajststrunskih kitar. Štel je le osemintrideset pomladi, Luck In The Valley pa je njegova prva posthumna plošča, kar bržkone pomeni, da utegne pristati v družbi kultnih plošč prezgodaj preminulih ustvarjalcev. Rosovo spoštljivo raziskovanje in posodabljanje ameriških tradicij, združenih v Faheyjevi karakterizaciji ameriški primitivizem, je zaobseglo vse od bluesa, ragtima, rage, folka, countryja, bluegrassa do drona in severnoameriškega minimalizma. Tu velja pripomniti, da Rose sicer res velja za morda najvidnejšega naslednika Johna Faheyja (ta je za prepoznavnost ameriške kitare storil nekaj podobnega, kot to velja za Dereka Baileyja in evropski prostor), vendar pa prav plošča Luck In The Valley izpriča, da se je morda bolj kot v Faheyjevih konceptih napajal neposredno iz zapuščine Charleyja Pattona in Blinda Blaka. Ali drugače: čeprav je v Rosovih začetkih (tudi skozi njegovo sodelovanje z avantrock dronerji iz skupine Pelt) najti več vzporednic s Faheyjem, njegovi zadnji albumi pričajo, da je vse raje odkopaval korenine ameriške kitarske godbe. Tiste, ki jo je bolj kot tehnična plat (dasiravno tudi tu ni bila deprivilegirana) zanimala arhetipska, mitološka, duhovna razsežnost. Širše pozornosti je bil Rose prvič deležen leta 2004, potem ko mu je Devendra Banhart objavil skladbo na kompilaciji Golden Apples Of The Sun.

Tako se je znašel celo v krožku Nove čudne Amerike, toda Banhart ga je bržkone bolj kot vsled zvočne sorodnosti z drugimi, na ploščku prisotnimi ustvarjalci, izbral zaradi svoje fascinacije nad ameriškimi folkovskimi izročili. Rose prav z novim albumom potrjuje široko poznavanje teh. Ker se je bolj osredotočeno, celo rigorozno držal kodeksov (in standardov) ameriške koreninaste godbe, je na površju tokrat morda manj opazna njegova raziskovalna žilica. A to je le površen vtis. Svoj pečat, v katerem se sveti pregled nad sodobnimi naprednimi muzikami, je tokrat pritisnil veliko bolj subtilno. Zdi se, da se vse pravzaprav skriva v detajlih, s katerimi spretno nadgradi ideje svojih bluesovskih prednikov, ne manjka pa niti njegovih vselej rekontekstualiziranih tem. V preteklosti je stavil na hipnotično repeticijo, po novem pa posega po krajši in veliko bolj razgibani, celo veseljaški formi. Tudi znotraj te mu uspe najti tisti opojni presežek, po katerem ga cenijo najbolj goreči privrženci. Za še večji odmerek vznesenosti velja preveriti njegovo lansko sodelovanje z izvrstno bluegrass zasedbo The Black Twig Pickers, za pravi vpogled v moč Rosove - do tradicij spoštljive in obenem napredne - izraznosti pa je pravi naslov plošča Luck In The Valley.