film / Prestopno leto

proti

Ljudske šege.

Amy Adams igra bostonsko princeso, ki ima vse: kariero in sanjsko, perfektno, idealno stanovanje, kot pravi stanovanju, ki ga najde na začetku filma. Poudarek je prav tu: sanjsko, perfektno, idealno stanovanje najde takoj na začetku filma, v prvih kadrih, v prvih stavkih, hja, na prvi strani scenarija. Noben napor ni potreben. Nobeno iskanje, nobena drama, nobeno delo - sanjsko, perfektno, idealno stanovanje je nekaj, kar ji avtomatično pripada. Privilegiji so tu naravne lastnosti ljudi - nekaj, kar je v njih, nekaj, do česar so upravičeni. Kot kralj do podložnikov. Zdaj seveda pomislite, da se bo Amy zgodilo nekaj hudega, grozljivega, katastrofalnega - saj veste, če se junakinja v filmu preseli v sanjsko, perfektno, idealno stanovanje, se stanovanje kmalu obrne proti njej, kot pošast, ki jo je komaj čakala. Junakinja, ki misli, da je upravičena do sanjskega, perfektnega, idealnega stanovanja, in sanjsko, perfektno, idealno stanovanje, ki misli, da je upravičeno do maščevanja, si drug drugega zaslužita. Problem je le v tem, da Prestopno leto ni grozljivka, ampak romantična komedija, ki nehote postane grozljivka. Kar se začne v sanjskem, perfektnem, idealnem stanovanju, se namreč nadaljuje v restavraciji, v kateri Amy ugotovi, da je sanjski, perfektni, idealni moški, s katerim je že štiri leta, ne bo zasnubil, in potem na Irskem, kamor se skrivaj, na svojo roko, odpravi, da bi presenetila in zasnubila svojega sanjskega, perfektnega, idealnega moškega, ki so ga tja odpeljali kardiološki posli, kajti stari irski običaj omogoča natanko to: da punca 29. februarja - vsake štiri leta enkrat, na prestopno leto pač - zasnubi fanta. Sicer tega ne more. Oh, te vražje, simpatične, fotogenične, romantične irske šege! Ena izmed njih je tudi prepoved abortusa, torej to, da ženska nima možnosti izbire. Niti vsake štiri leta. Če pozabite na to, da med Amy, ki noče umreti nezaročena, in sanjskim, perfektnim, idealnim moškim ni nobene kemije (več kemije je med njo in njenim očetom, ki ga igra John Lithgow), da je Irska prikazana kot gostoljubna dežela, ki žensko osvobodi, in da Irec (Matthew Goode), s katerim se romantično zaplete, izgleda bolje le zato, ker so mu napisali boljše replike, pa ne morete mimo idealnega gledalca te romantične komedije - duhovnika, ki na letalu med njenim pripovedovanjem zaspi.