intervju / Matevž Krivic, borec za človekove pravice

Matevža Krivica je v mladosti zmotila krilatica, “da ni mogoče nič storiti”. Njegova disidentska pot se je začela z bojem proti odpravi gimnazij, nato je delo nadaljeval v različnih forumih za varstvo človekovih pravic. Iz javnega življenja je poniknil po službeni dolžnosti, ko je postal ustavni sodnik, nato se je z vso težo vrnil na prizorišče kot borec za pravice izbrisanih, sedaj pa je zagovornik pravic azilantov. Doslej si je prislužil že veliko etiket: da je legalist, so trdili eni, celo “Don Kihot” poštenja, kot naj bi ga bil že v osemdesetih letih označil Jaša Zlobec. Ta teden je Krivic praznoval enega od svojih uspehov, ko je država po dolgih letih končno uresničila odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih.

Kako ste zadovoljni z razmerami danes? Se strinjate s tezo, da boga ni, ali pa s tem, da smo priča razpadu sveta, kar se kaže v inflaciji pravdanja, kot meni vaš kolega Boštjan M. Zupančič?

Tega, da ljudje vse pogosteje iščejo pravico pred sodišči, sam ne bi označil za pravdarstvo. Verjetno tudi Boštjan M. Zupančič ni mislil tega. Sam bi to ocenil vsaj deloma celo v pozitivnem smislu, kot naraščanje zavedanja pravic.