Prenova / Naj jedo potico!

Ko je Zima še enkrat zamahnila z repom, je bilo videti, kot bi to storila samo zato, da bi v njih zatrla še zadnje veselje do življenja. Na jutro, ko je spet zapadel sneg, se je enajst gladujočih spet zbudilo v odprti baraki, ki je bila koristna praktično samo za streho. Sneg je potem naletaval tudi čez dan.

S kolego Peterlinom sva prišla okrog enih, torej na najtoplejši točki dneva. Bilo je tako pošastno mraz, da so mi noge po pol ure ledenele tudi v dragih švicarskih anti-mraz čevljih. Gladujoči so od Rdečega križa po par dneh brutalnega drgetanja ravno dobili nekaj ekstra bund in dek, a je bila večina še vedno obuta v preperele raztrgane superge, kakršnih večina med nami najbrž ne bi nosila niti med pleskanjem.
Nekaj optimizma se je zaledenela in sestradana enajsterica vsako sekundo sproti trudila črpati iz dejstva, da se je nekaj vendarle začelo premikati. Da so s svojim obupanim gambitom dosegli vsaj nek odziv. Skoraj istočasno z Mladino so do barake plašno pristopicljali predstavniki civilne zaščite in sociale. Pomoč je zjutraj ponudil župnik, s prijazno radovednim srcem se je oglasilo par krajanov.
Prve dni, preden so zgodbo zgrabili mediji, je enajsterica drgetala čisto čisto sama.
Obredli so vse institucije, ki so se jih uspeli spomniti. Šli so od policije prek inšpektorata do sociale, pa jim niso nikjer ponudili enega samega znosnega odgovora. »V četrtek vam bomo morda lahko kaj povedali,« jim je bilo dano vedeti v ponedeljek v nekem toplem uradu. Ko je delavce zanimalo, če je sprejemljivo, da oni vmes stradajo in zmrzujejo sredi ničesar, je uradna oseba samo skomignila z rameni: »V četrtek, ko se vrne šef.«