audio / All inclusive

Povprečno reden obiskovalec domačih koncertnih dogodkov hitro dobi vtis o razdrobljenosti že tako miniaturne domače glasbene scene. Očitno so bile na to težavo opozorjene tudi modre glave pri Radiu Študent, ki so se odločile, da pod eno streho spravijo dogodek, ki bo skušal povezati pod-alpsko glasbeno kreativo. In rodil se je Tresk #1 ali Obračun glasbe in založništva, dvodnevni glasbeno-debatni-prodajni dogodek, ki je potrdil, da je domače glasbeno prizorišče pestrejše, kot bi nemara pomislil slabo obveščen povprečno reden obiskovalec domačih koncertov. Na dveh priložnostnih okroglih mizah se je govorilo o glasbi v (novih) medijih in težavah, s katerimi se srečujejo domači ponudniki glasbe, tarča kritik pa je bil predvsem Sazas, ki greni delovanje tako tistim obrobnim (do it yourself) kot večjim (v okviru slovenskega prostora) založnikom. Na spremljajočem sejmu so se predstavile malodane vse dejavnejše domače založbe, dogodek pa so zaokrožili koncerti sedmih varovancev založbe Radia Študent in za uspešen zaključek še večkrat neuspešno pripeljani srbski samosvoježi Goribor.
Uvod v koncerte s poudarkom na ro-ckovski, kitarski glasbi je pripadel punkrockovsko udarnim Crazed Farmers, ki v samosvojo izraznost stapljajo zanimiv preplet mnogoterih (od ljudskih do urbanih) tradicij. Žanrsko oprijemljivost je z dinamičnim ritmičnim brskanjem po punkovskih in jazzovskih nastavkih ob stran postavil trio Žoambo Žoet Workestrao, z vrhuncem prvega večera pa je postregla pivška zasedba Ana Pupedan, ki se je vnovič potrdila za enega najbolj zanimivih, unikatnih domačih koncertnih bendov. Še bolj neponovljivi so ta hip morda le Kraški solisti, ki so koncertno dogajanje odprli v petek, a za zdaj njihovo pogosto kakofonično, abstraktno gnetenje folkovskih, rockovskih in impro elementov naleti na posluh le pri tistih bolj odprtih ušesih. Ponovno je navdušil tudi udarni, hrupni rockovski trio Nikki Louder. Ta je sodobne kitarske smernice spretno združil z energičnostjo in ostrino, ki smo ju vajeni iz začetka devetdesetih let minulega stoletja, torej časa, ko so bendi še radi demonstrirali svojo jezo.
Manj jezni, a zato nič manj nezadovoljni so bili v teh krajih izjemno čislani Srbi Goribor. Če ne bi poznal njihovih plošč, na katerih všečno spajajo bluesovsko otožnost in urbani downtempo, bi se najbrž spraševal, čemu jim je pripadel eliten, zaključni termin festivala. Že res, da so sicer povili korekten, rutiniran koncert, v katerem je izstopala predvsem (pol)narejena, (pol)pozerska nonšalantnost frontmena, toda skozi prizmo glasbe se je za zanimivejše izkazala kopica domačih bendov. Pa naj to ne bo videti kot graja zasedbe Goribor, pač pa kot zaslužena pohvala domačih ustvarjalcev.