Manipulator / Vrhovna strokovna tožilka

»V 35 letih jaz osebno nisem doživela od nobenega ministra, da bi se vtikal tako v naše strokovno delo, kot se sedanji minister,« je pred parlamentarnim odborom za pravosodje dejala vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk in dodala, da »toliko škode, kot se je naredilo tožilski organizaciji, še dolgo, dolgo, dolgo ne bo mogoče popraviti«. Gre za odmik od mnenja tožilskega društva, ki se je generalni državni tožilki Barbari Brezigar že pred časom odreklo. Kdo je torej tožilka, ki se je tako odločno postavila v bran »tožilstvu«?
Kronologija je taka. Ko je nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič leta 1996 Brezigarjevo imenoval za vodjo posebne tožilske skupine na vrhovnem tožilstvu, je ta Javor Pajenkovi takoj našla mesto v posebni skupini. In to čeprav je Javor Pajenkova imela šele osnovni naziv okrožne državne tožilke. Ko je desnica leta 2000 za šest mesecev prevzela oblast, je Brezigarjeva postala ministrica za pravosodje, Javor Pajenkova pa vodja njenega kabineta. Čeprav gre za nesporno politično funkcijo v ožjem ministrstvu, se Javor Pajenkova ni odrekla tožilski funkciji, ampak je njena tožilska funkcija tega pol leta mirovala. Njena funkcija je torej mirovala, a je v nasprotju z zakonom in celo ustavo (ustava določa nezdružljivost politične in tožilske funkcije, zato napredovanje v času, ko ta nezdružljivost velja, ni mogoče) v tem času napredovala v višjo tožilko. Na predlog pravosodne ministrice Brezigarjeve jo je na ta položaj imenovala Bajukova vlada. V vrhovno državno tožilko pa jo je nedavno na predlog prejšnjega pravosodnega ministra Lovra Šturma imenovala Janševa vlada.
Ko je Brezigarjeva leta 2005 postala generalna državna tožilka, je Javor Pajenkovo imenovala na najpomembnejšo funkcijo za obvladovanje tožilske organizacije, na mesto vodje oddelka za državnotožilski strokovni nadzor. Ker je hkrati vodja in edina članica tega oddelka, je edina oseba v tožilstvu z neomejenim dostopom do vseh zadev in z diskrecijsko pravico, da se prosto odloča, katerega tožilca, v kateri zadevi in kako dolgo ter temeljito bo nadzirala. Gre za bistveno funkcijo pri discipliniranju neposlušnih tožilcev, ki jim sicer ustava in zakon zagotavljata samostojnost in neodvisnost. Tako je recimo Javor Pajenkova v le treh dneh ugotovila, da pri tajnem nadzoru romske družine Strojan brez sodnih odredb ni bilo nič narobe, in rešila glavo notranjemu ministru Dragutinu Mateju. Pregledala je delo bivšega višjega tožilca Boštjana Penka in ga označila za nesposobnega, v času afere Patria se je sešla z Darkom Njavrom, zasliševala je tožilko Katarino Bergant, ki je odstopila od pregona finskega novinarja Magnusa Berglunda, nadzirala je pravosodni nadzor v Ljubljani ...
Vse te podrobnosti njene kariere seveda poznajo tudi tožilci, zato med njimi ne uživa ugleda. Ko je leta 2005 kandidirala za članico državnotožilskega sveta, je na tajnih volitvah od 186 tožilcev dobila 26 glasov. Njena edina protikandidatka je bila takrat Branka Zobec Hrastar, ki je pred časom spregovorila o zlorabah tožilstva, ki si jih je privoščila Brezigarjeva. Zobec Hrastarjeva je bila takrat izvoljena v državnotožilski svet s 146 glasovi!