Cerkev ponaredila pogodbo?

Kranjsko sodišče je ta mesec končno odločilo v sporu med Župnijo Bled in dolgoletnim najemnikom nepremičnin na Blejskem otoku, Ervinom Jurešo. Sodišče je Jurešo, ki ga je župnik Janez Ambrožič obdolžil preslepitve, oprostilo. Jureša, ki je ena od najbolj poučenih prič o tem, kako je cerkev v zadnjih dvajsetih letih gospodarila z otokom, saj je od leta 1997 naprej na otoku tudi živel, pa se je odločil, da bo spregovoril. Na sodišču je razkril nekaj do sedaj neznanih in pravzaprav kar presenetljivih dejstev. Od tega, da župnija Blejski otok deluje na črno, do tega, da naj bi cerkev ponarejevala poslovne listine, zavajala javnost, da z otokom ravna kot dober gospodar, in ne nazadnje - kar je pomembno tudi v aktualnem sporu med cerkvijo in državo - je bivši najemnik postavil na laž cerkveno trditev, da je Blejski otok predvsem nerentabilno breme.

Dve najemni pogodbi

Ervin Jureša je človek, za katerega lahko rečemo, da je imel srečo v nesreči. Danes živi v Londonu, kjer opravlja enega od poklicev prihodnosti. Je »optimizator spletnih iskalnikov« ali social media optimizer. Povedano še v laičnem jeziku: svoje storitve prodaja podjetjem, ki se želijo v internetnih brskalnikih prebiti na prva mesta. Pri tem ima velik uspeh, celo srečo. Toda pot do Londona, v računalniško industrijo, ga je vodila prek nesrečnega ovinka. Prek bankrota, življenja na ulici in še pred tem prek Blejskega otoka, kjer je nekoč živel. Jureša, medicinski tehnik po izobrazbi, je bil namreč edini prebivalec samostojne Slovenije, ki mu je v osebni izkaznici pod rubriko stalno prebivališče pisalo »Otok 001«.
Kako je prišel do stalnega prebivališča? Nekoč, še pred leti, se je Jureša z župniki na Blejskem otoku izredno dobro razumel. Sam pravi, da je verjetno najbolj obveščen o vseh formalnih in tudi »neformalnih« pripetljajih na tem kulturnem spomeniku državnega pomena. Leta 1997 je z blejsko župnijo, ki spada pod ljubljansko nadškofijo, sklenil pogodbo o najemu nepremičnin. Torej mežnarije in proštije z restavracijo ter prizidka s točilnico. Zavezal se je, da bo obiskovalcem ponudil vrhunske turistično-gostinske storitve. Prenovil je kuhinjo, elektroinštalacije, kanalizacijo, uredil je varovanje. Med drugimi eminentnimi cerkvenimi in diplomatskimi obiskovalci bi skorajda prišel tudi Bill Clinton, ko je bil na obisku v Sloveniji. A je moral Američanom, pravi Jureša, pojasniti, da Clinton s helikopterjem na edinem slovenskem otoku ne more pristati.
A vrnimo se k stalnemu prebivališču. Da je imel Jureša na Blejskem otoku registrirano stalno prebivališče, utegne biti namreč zelo pomembno. Kajti kot sam pravi, je njegovo »stalno prebivališče na Blejskem otoku, na naslovu Otok 1, prejel tudi na osnovi dolgoročne najemne pogodbe, ki je bila deponirana na ministrstvu za notranje zadeve in notariatu Krainer v Radovljici«. Omenjena dolgoročna najemna pogodba s cerkvijo je bila sklenjena do leta 2016. Potem pa se je zgodilo, da se je Jureša, okrog leta 2004, z župnikom Janezom Ambrožičem skregal. Župnik ga je obtožil celo goljufije, letos februarja, ko je kranjsko okrožno sodišče ta sum kaznivega dejanja tudi obravnavalo, pa je cerkev predstavila neko povsem drugo najemno pogodbo. Po vsebini skorajda identično, le, da je namesto letnice »2016« v njej pisalo leto 2004. Te pogodbe ni pri notarju Krainerju niti na notranjem ministrstvu. Je mogoče sploh pomisliti, da sta cerkev ali župnik, ki branita najbolj subtilne moralne postulate, pod prisego lagala in ponarejevala poslovne listine?

Goljufija, laž, ponarejanje?

Kaj se zgodi z goljufi, je znano. Posvetna zakonodaja jim odpusti šele po dveh letih v zaporu. 235. člen kazenskega zakonika je jasen: »Kdor v poslovne listine, ki so pomembne za poslovni promet ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka, ali potrdi listino z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do dveh let.« Situacija je sedaj naslednja: kranjsko sodišče ima še vedno v spisu, v zadevi, ki še ni zaključena s pravnomočno odločitvijo, vloženi dve, skorajda identični najemni pogodbi. Eno, ki je dolgoročna in se izteče leta 2016, in drugo, ki je kratkoročna in ki se je iztekla leta 2004. Slednjo je sodišču predložila Danica Sebanc, ki je skupaj z župnikom Ambrožičem zastopnica cerkvene Družbe sv. Martina, ki danes upravlja Blejski otok. Z njo je na sodišču dokazovala, da Jureši najemnega razmerja niso odpovedali, ampak da je pogodba z njim enostavno potekla že leta 2004.
Tista prva, dolgoročna pogodba, je dejala Sebančeva na sodišču, nikoli »ni bila podpisana, to smo včeraj tudi pregledovali«. Sebančeva nam je v telefonskem razgovoru pojasnila, da je kratkoročno pogodbo dobila iz župnišča: »Dal mi jo je župnik, od katerega sem pogodbo fotokopirala.« Čeprav v uredništvu hranimo obe pogodbi, župnik Ambrožič v pogovoru zanika, da bi karkoli ponarejevali, njegov odvetnik pa se ne spomni, katero pogodbo je dal na sodišče. Morda so lahko v pomoč ob tej zmešnjavi naslednja dejstva: Prvič, dolgoročno pogodbo, ki bi naj bila, kot trdi Jureša, edina veljavna, je v sodni spis vložila policija. Ena nič za Jurešo torej. Od kod je pogodbo dobila policija? Po vsej verjetnosti od notarja ali ministrstva v času predkazenskega postopka. Drugič, izvedeli smo še, da je cerkev pred leti, natančneje leta 2004, na okrajnem sodišču v Radovljici sprožila postopek odpovedi dolgoročne najemne pogodbe (z iztekom leta 2016). Skratka, pred leti je cerkev za veljavno štela dolgoročno pogodbo. Dva nič za Jurešo. Letos, v kazenskem postopku, pa je cerkev od nekod potegnila kratkoročno, za katero trdi, da je originalna.
Jureša pravi, da je na sodišču zahteval grafološko preiskavo ali preiskavo z detektorjem laži, da bi ugotovili, kdo je tisti, ki krivo priča. »Skoraj sem padel v nezavest, ko sem videl, kaj so predložili,« pravi. A kot izhaja iz sodnega zapisnika, sodišče avtentičnosti poslovnih listin, ki jih je v postopku predložila cerkev, ni preverjalo. Lojze Ude, profesor civilnega procesnega prava na ljubljanski pravni fakulteti, pravi, da bi moral v tem primeru zadevo preiskati sodnik, če bi se mu to zdelo potrebno. Vendar pa je očitno, da je bilo sodišče v tistem trenutku že odločeno, zaradi tega, kot pravi odvetnik Zorko Benedičič, se ni odzvalo in ni šlo preverjat, ali je cerkev sodišču predložila ponaredek poslovne listine. »Zaradi tega sedaj ne morem trditi, da je šlo za ponaredek, ker sam postopek ni šel v tej smeri. Konec koncev bi to morala biti dolžnost sodnika ali pa državnega tožilca, ki pa na to ni reagiral,« pravi Benedičič.

Laura Bush na črno

Sodni proces med Jurešo in blejskim župnikom, ki je sredi marca na kranjskem sodišču doživel epilog, pa je razkril še mnoge druge, zanimive razsežnosti, pomembne za usodo tega kulturnega spomenika državnega pomena. Ne samo, da je cerkev očitno ponarejevala dokumente, nekdanja Restavracija Bled, v kateri je Slovenija gostila Lauro Bush in princa Charlesa, naj bi celo delovala na črno, brez obratovalnega in izdanega uporabnega dovoljenja. Čeprav nam je župnik Ambrožič zatrdil, da imajo vsa dovoljenja, so nam iz radovljiške upravne enote na naše vprašanje odgovorili, da uporabnih dovoljenj za objekte na Blejskem otoku vse do danes niso izdali, zanje nihče niti ni prosil. Odločba tržnega inšpektorata, ki jo hranimo v uredništvu, pa kaže, da zaradi tega restavracija tudi nikoli ni izpolnjevala vseh pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti. V tem času je po nekaterih ocenah na otok prišlo skoraj milijon in pol obiskovalcev.
Spor med blejskim župnikom Ambrožičem in bivšim najemnikom je sicer izbruhnil zato, ker naj bi najemnik župnika ogoljufal. »Mogoče me ne razumete, vendar jaz sem duhovnik, vedno gledam na človeka s stališča dobrega, kar me je neslo tudi v tem primeru,« je dejal Ambrožič na sodišču. Ko je bil Jureša še na otoku, naj bi sprva najel kredite, prepričal Ambrožiča, da mu je šel za poroka, nato pa je zbežal v tujino, je trdil župnik. Blejska župnija je tako morala bankam vrniti za več kot 40 tisoč evrov dolga. »Z gostinci so bile komedije. Vse, kar smo jih imeli gor, so delali za svoj žep. Govorili so, da ne zmorejo najemnine. Pri vseh po vrsti je bil ta problem. En je celo v Latvijo pobegnil, ga sodnija išče,« je novinarjem zadnja leta razlagal Ambrožič. Ker naj bi bil Blejski otok nerentabilen, je cerkev prekinila sodelovanje z najemniki, ukinila gostinske storitve in kulturne prireditve na otoku in uvedla plačevanje vstopnine.
Argument, »da se otok ne splača«, se ponavlja že leta. V Mladini smo pred letom in pol razkrili sporazum med ljubljansko nadškofijo in bivšim kulturnim ministrom Vaskom Simonitijem. Tudi v tem sporazumu, po katerem je cerkev v nasprotju z odločitvami slovenskih sodišč dobila v dar še tri preostale nepremičnine, otok pa v brezplačni najem, lahko preberemo, kakšno breme je otok. Po tem dogovoru je država dala cerkvi sprva Blejski otok za 45 let v najem za 20 tisoč evrov letno, nato pa se je najemnini odpovedala, češ da naj bi stavbe na otoku zaradi starosti in posebnega, varovalnega režima zahtevale »povečana sredstva za redno vzdrževanje«, pričakovani možni dohodki z otoka pa naj ne bi presegali stroškov rednega vzdrževanja.
Pri argumentu, da so stroški vzdrževanja ogromni, da so bili z najemniki same težave, cerkev vztraja tudi pri aktualnem sodnem postopku, v katerem želi država »Simonitijev« sporazum razveljaviti. Sedaj pa sta obe stranki v fazi mediacije, ki se mora končati do 15. maja. Obe strani v tem pred postopku svojih stališč sicer ne razkrivata, toda Danica Sebanc, z župnikom Ambrožičem vodi Družbo sv. Martina, ki sedaj upravlja z nepremičninami na otoku, je javno že povedala, da bi lastnica otoka in vseh objektov na njem morala postati cerkev. Kajti v primeru, če postane lastnica objektov spet država, »bi država delala z najemniki, za najemnike pa je znano, da upoštevajo le svojo računico, in najemniki ne bi delali z otokom tako s srcem, kot dela cerkev.«

Cerkev, slab gospodar

A ko se je ta mesec sodni postopek zoper domnevno »brezsrčnega« najemnika končal, je prišla na dan druga resnica. V nasprotju z vsemi trditvami cerkve je sodnica v imenu ljudstva Jurešo spoznala za nedolžnega. Sodba sicer še ni pravnomočna, toda iz obravnave primera je razvidno, da Jureša cerkve ni naplahtal in z denarjem ni pobegnil »v Latvijo«. Težava je nastala, ker je blejska župnija z njim nenadoma prekinila dolgoročno najemno pogodbo, zaradi česar je Jureša ostal brez sredstev, da bi odplačeval kredite. Dokaz, da si je Jureša do konca prizadeval za rešitev podjetja, zaposlenih in tudi restavracije in druge gostinske ponudbe na otoku, pa naj bi konec koncev bil viden tudi iz njegovega zadnjega poskusa, ko je še tik pred propadom stopil v stik z Janezom Bohoričem iz Save, da prevzame njegovo podjetje. Cerkev v to sicer ni privolila, je pa tudi v tem poskusu postalo jasno, da je otok v resnici izredno »rentabilna« nepremičnina.
Andrej Šprajc, direktor dejavnosti Turizem v Poslovni skupini Sava, nam je to tudi potrdil. »V družbi Sava Hoteli Bled smo v času, ko se je zaključevalo sodelovanje s prejšnjim najemnikom gostinskih objektov na otoku, preverjali možnosti za najem. S povpraševanjem smo se obrnili na blejsko župnijo, vendar nanj nismo prejeli odgovora, zato ni nikoli prišlo do nobenih konkretnih dogovorov,« pravi Šprajc, ki se ne strinja, da je Blejski otok nerentabilen: »Ocenjujemo, da je z vidika blejskega turizma najbolj pomembno, da je otok brez ovir dostopen vsem obiskovalcem. Prav je tudi, da je na otoku na voljo osnovna gostinska ponudba, ki lahko zadosti ne le potrebam individualnih obiskovalcev, ampak tudi organiziranih skupin v primeru porok in drugih dogodkov. Takšna ponudba bi se zagotovo dala uspešno tržiti,« pravi.
Kako smešna je trditev, zapisana v Simonitijevem sporazumu, po kateri cerkev iz gospodarjenja z Blejskim otokom ne bi mogla na leto plačati niti 20 tisoč evrov, dokazuje Jureša že z naslednjim podatkom: samo »uta« za prodajo spominkov, ki je na terasi pred cerkvijo, naj bi na mesec blejski župniji (do leta 2001) prinesla več kot 40 tisoč evrov prihodkov na mesec. Jureša, ki pravi, da je njegova restavracija, ker cerkev ni hotela vlagati v infrastrukturo, izkoriščala »zgolj 5 odstotkov otoškega potenciala«, kar bi naj konec koncev dokazovala tudi bogata, tisočletna zgodovina. Če bi po temeljiti prenovi objektov otok v upravljanje prevzela močna družba, kot je na primer Sava Turizem, bi njihovi letni prihodki zagotovo presegli 2 milijona evrov letno, ocenjuje.
Blejski otok sicer še vedno velja za enega od simbolov države. In verjetno je res, kar trdi bivši najemnik, da bi to lahko bil »drugi Otočec«. Toda otok zaradi vseh sporov in dolgotrajnih sodnih postopkov postaja vse manj zanimiv. Še pred osamosvojitvijo Slovenije, še preden je tedanji kulturni minister Andrej Capuder Blejski otok cerkvi dal v začasno upravljanje, je bilo število obiskovalcev po nekaterih ocenah trikrat višje kot zadnja leta. Ne nazadnje je župnija ukinila še gostinsko ponudbo in uvedla vstopnino. Razlogov za to, da bi turistične agencije iz širše okolice turiste z avtobusi vozili na Bled, je vse manj. Vse to je zgolj še eden dokaz, da cerkev ne ve, kaj z otokom. Ob vsem tem pa preseneča njena vztrajnost. Ko tudi po tem, ko so slovenska sodišča svoje že presodila, išče način, kako bi lahko na otoku ostala sama. Če je ob tem pripravljena še celo ponarejati dokumente, pa je že več kot očitno, da ji avantura z otokom bolj škodi, kot pa koristi.