Muska / »Dubiranje je mus!«*

Dub (izg.: 'dab') je tisti glasbeni žanr, ki je ob svojem rojstvu na pragu 70. let prejšnjega stoletja v zgodbi reggaeja napravil odločilno delto in se iz še ene podzvrsti jamajške popularne glasbe do danes razvil v glasbeno 'stanje duha'.
Za očeta tega duha velja pokojni elektroinženir Osbourne Ruddock aka King Tubby, ki se je glasbi in miksanju posvetil posredno, prek rednega popravljanja 'zvočnih sistemov' oziroma soundsystemov - torej tehnične opreme ska, rock-steady in reggae DJ-ekip, ki so bile od konca 50. let na Jamajki bolj oblegane kot cerkve. Dub so bile najprej verzije skladb brez vokalov in Tubby je v teh videl nekaj več. Pod njegovimi prsti so z dodatki efektov, kot so echo, reverb in delay, postale 'druga' verzija sebe. Mikey Dread, legendarni jamajški reggae producent, radijski voditelj in pevec je dubu pripisal rentgenski vid - in Tubby naj bi imel še posebej nadpovprečno sposobnost gledanja v glasbo, zaradi česar je bil njegov dub tako edinstven. No, krivični bi bili, če pri teh začetkih ne bi zaslug za razvoj zvrsti priznali tudi Rainfordu Hughu Perryju oziroma Leeju Scratchu Perryju. Če Tubbyju pritiče titula očetovstva, je Perry tisti, ki ga je 'odprl' - za skoraj vse, v kar se je v pozneje razvil ...
Dub torej zvokovno običajno temelji na reggae ritmu, glavna stvar pa so močne nizke bas linije. Te skupaj z bobni pomenijo njegov krvotok, ogrodje, vse ostale zvočne primesi pa so bolj kot ne predmet manipulacije oziroma igre izvajalca/producenta, predvsem v smislu igranja z zvočnimi efekti. Kot produkcijski pristop dub lahko pomeni tudi kopijo kateregakoli komada, ki so ji bili dodani določeni zvočni efekti. V širšem kontekstu pa je dub produkcijski jezik, s katerim lahko spregovori skoraj sleherni glasbeni žanr - in to je njegova posebnost ter glavni 'gušt' sogovornikov, ki dub kulturo že nekaj let marljivo gojijo tudi pri nas.