Film / Iron Man 2

zadržan

Privatizacija miru.

Zdaj, v času ameriških vojn, ste gotovo slišali o tem, kako korporacije privatizirajo vojno - Iron Man 2 temu kontrira, ko magnatski izumitelj Tony Stark (Robert Downey, jr.) na razstavi svojega orožja oznani, da bo privatiziral mir. Stark je kakopak Iron Man, najpopolnejše orožje za množično uničevanje. In vsi vedo, da je oboje - navadni človek in superjunak. V Supermanu, Batmanu in Spider-Manu tega ne vedo. Iron Man je King Kong, le da ga ne uklenejo. Senatna komisija ga skuša sicer prepričati, naj svoje superorožje - svoj oklep, svoj alter ego - izroči ameriški vojski, toda sam pravi, da je neločljiv od tega oklepa, od svojega ega, da je torej eno z orožjem za množično uničevanje. In ko se Amerika potem znajde v nevarnosti, s sovražnikom obračuna sam: hujšo privatizacijo vojne si težko predstavljamo! Linija med privatizacijo vojne in privatizacijo miru je tako tanka, da Iron Man 2 hedonistično zvija dvojne standarde ameriške »izjemnosti«, prešpikane z robocopskim poziranjem, medijskim senzacionalizmom, superjunaškim narcizmom, destruktivnim marvelizmom, retro seksapilom (Gwyneth Paltrow), antigravitacijsko kinetičnostjo Zajčka Dolgouhca in tradicionalno velemestno kulturno-zgodovinsko lokacijo, na kateri se udarita Iron Man in zavojevalski ruski izzivalec. Igra ga Mickey Rourke, ki izgleda tako, kot da je stopil iz Rokoborca, le da ima slabše zobe. Dovolj denarja ima za najdražje orožje na svetu, nima pa denarja za zobozdravnika: je to parodija malopridnih režimov, ki imajo dovolj denarja za atomske bombe, ne pa tudi za univerzalno zdravstveno zavarovanje?