Film / Triki

za

Happening.

Otroci, ki skušajo krojiti usodo odraslih, vedno izgledajo kot patetične verzije Boga, toda bolj ko jih ob tem muči občutek krivde, dlje so od Boga. Spomnite se le Spielbergovega eposa Cesarstvo sonca, v katerem je deček ponoči, ko bi moral spati, pošiljal svetlobne signale neki oddaljeni ladji, ki mu je svetlobne signale vračala - vsaj tako je mislil. Jaz pošiljam signale ladji - ladja jih pošilja meni! In potem je počilo: ladje so začele obstreljevati Šanghaj. Jasno, deček, ki ga je igral mali Christian Bale, je bil prepričan, da je povzročil vojaško invazijo, da je torej kriv za japonski napad na Šanghaj.

Ob tem ga zgrabi tako hud občutek krivde, da svojo internacijo - deportacijo v japonsko koncentracijsko taborišče - razume kot odrešitev. Ko je bilo II. svetovne vojne konec, je svet razpadel na dva bloka, kapitalističnega in komunističnega - Poljska je padla pod komunizem. Ko je padel berlinski zid, je padla pod kapitalizem. Ni sicer jasno, kako je v času komunizma in generala Jaruzelskega izgledala razsijana in obenem depresivna poljska rudarska vukojebina, v kateri se dogajajo Triki, toda v njej zagotovo ni bilo italijanske tovarne, ki bi izkoriščala ceneno zakotno delovno silo in v katero se skuša prebiti Elka (Ewelina Walendziak), najstniška pralka posode, ki hoče višje in dlje. Ni čudno: vukojebina leži ob vsem, kar obljublja potovanje in tuje kraje - ob reki in železnici. Elkin brat, Stefek (Damian Ul), hoče še dlje - star je šest let. Toda Stefek, osamljeni, peripatetični, sekularizirani kopilot Boga, pragmatični anticinik, ki se ne druži z otroki, je najcenejša delovna sila: prepričan je namreč, da poseduje magično moč in da lahko - s »triki« - vpliva na usodo ljudi, predvsem odraslih, recimo svoje sestre, pa tudi ptičev. Ne najde reda v kaosu, ampak kaos v redu. Ker pa travmatično, tako rekoč ritualno pogreša očeta, ki ga ni nikoli videl, sklene, da bo nekega moškega (Tomasz Sapryk), ki tu vsako jutro prestopa na drug vlak in ki ustreza opisu njegovega očeta, ujel v serijo zelo preciznih, dobro režiranih dogodkov, »trikov«, ki mu bodo pokazali pot domov. Za razliko od onega dečka v Cesarstvu sonca, ki ima občutek krivde, ker misli, da je spremenil tok zgodovine, skuša tok zgodovine spremeniti, da bi se znebil občutka krivde. Več od šestletnika ne morete pričakovati, od filma, ki ga vidimo skozi njegove oči, pa tudi ne.
(Kinodvor)