striptiz / Nataša Živković, plesalka in igralka
Dobitnica letošnje zlate ptice za ples o svojem gledališkem prvencu ‘Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja)’, v kateri nastopata skupaj z mamo Elizabeto.
MLADINA, št. 20, 20. 5. 2010
© Borut Peterlin
“Jonathan Franzen v svoji osebni zgodovini Območje nelagodja zapiše, da je potreboval pol življenja, da je svoje starše lahko videl kot like iz stripa. Morda je moj avtorski prvenec poskus podobne potujitve. ‘Prva ljubezen, drugič’ preboleva v slovenski verziji mit Naceta Junkarja, v angleški verziji pa zlatega Heintjeja. Če bomo igrali v Italiji, bo zapel Robertino - v vsaki državi se najde en slavni zlati deček. Jaz pa sem deklica, ki je medtem odrasla v žensko, in namesto slavospevov liku matere (“Naj odloži sesalec naša najdražja ...”) imam raje soočenje in obračun z realno osebo. V predstavi preigravamo stereotipe v odnosu mati - hči; najin odnos se na ta način univerzalizira (beri izjavo mnogih gledalk: “Naslednjič pripeljem svojo mamo na predstavo!”). Na kaj smo ponosne, kaj si zamerimo, kako na neki način vedno ostanemo otroci v odnosu do svojih staršev, z neutrudno zahtevo po avtonomiji. In seveda te večne smešne razlike, kar izvrstno povzame Zadie Smith: ‘Drek v konzervi? Zakaj ne moreš pisati o čem lepem, recimo o Moni Lizi? Tvoja mama bi bila tako ponosna na to. Drek v konzervi?’ Mogoče svoji mami delam krivico z Merda d’Artista Piera Manzonija, ne vem. Vem pa, da je ponosna na to, da smo za našo predstavo prejeli nagrado zlata ptica.”
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
© Borut Peterlin
“Jonathan Franzen v svoji osebni zgodovini Območje nelagodja zapiše, da je potreboval pol življenja, da je svoje starše lahko videl kot like iz stripa. Morda je moj avtorski prvenec poskus podobne potujitve. ‘Prva ljubezen, drugič’ preboleva v slovenski verziji mit Naceta Junkarja, v angleški verziji pa zlatega Heintjeja. Če bomo igrali v Italiji, bo zapel Robertino - v vsaki državi se najde en slavni zlati deček. Jaz pa sem deklica, ki je medtem odrasla v žensko, in namesto slavospevov liku matere (“Naj odloži sesalec naša najdražja ...”) imam raje soočenje in obračun z realno osebo. V predstavi preigravamo stereotipe v odnosu mati - hči; najin odnos se na ta način univerzalizira (beri izjavo mnogih gledalk: “Naslednjič pripeljem svojo mamo na predstavo!”). Na kaj smo ponosne, kaj si zamerimo, kako na neki način vedno ostanemo otroci v odnosu do svojih staršev, z neutrudno zahtevo po avtonomiji. In seveda te večne smešne razlike, kar izvrstno povzame Zadie Smith: ‘Drek v konzervi? Zakaj ne moreš pisati o čem lepem, recimo o Moni Lizi? Tvoja mama bi bila tako ponosna na to. Drek v konzervi?’ Mogoče svoji mami delam krivico z Merda d’Artista Piera Manzonija, ne vem. Vem pa, da je ponosna na to, da smo za našo predstavo prejeli nagrado zlata ptica.”