Manipulator / Ničelna stopnja ali elitizem?

V času, ko Ljubljana uživa častni naslov svetovne prestolnice knjige, so ponovno oživele razprave o razmerah na slovenskem knjižnem trgu. Največ pozornosti se namenja pobudi za uvedbo ničelne stopnje davka na knjigo. Ministrica za kulturo Majda Širca je že nekajkrat poudarila diskriminatornost direktiv EU. Te naj bi Sloveniji onemogočale uvedbo ničelne davčne stopnje za knjigo, čeprav imajo tako stopnjo države, kot so Anglija, Irska in Poljska, katerih knjižni trgi so z jezikovnega vidika znatno večji.
Za ničelno davčno stopnjo se že dalj časa zavzema vsestranski ustvarjalec Andrej Rozman - Roza. Ničelno davčno stopnjo vidi predvsem kot »majhen prispevek k spodbudi jezika«, poudarja pa tudi, da večje jezikovne skupnosti svoj jezik popularizirajo prek institucij, pripadniki manjših jezikovnih skupin pa tega nimamo, tako da se »prizadevanje za jezik prepušča nacionalističnim strujam, kar se mi zdi nevarno in slabo«.
Glede ničelne davčne stopnje imajo zadržke predvsem nekatere založbe. Urednica založbe *cf Zoja Skušek je na okrogli mizi ministrstva za kulturo dejala, da njen zadržek do ničelne davčne stopnje izvira iz tega, da država, če s knjižnega trga ne bo prejemala sredstev, ne bo več dodeljevala subvencij. Slavist dr. Marko Stabej pa je izrazil prav dvom glede subvencioniranja. Po njegovem je sporno, da so avtorji že na začetku obremenjeni z željo po ugajanju urednikom, saj to povzroči, da »imamo ogromno produkcije, ki je všeč elitam«. Drug problem subvencij je, da v praksi privedejo do paradoksalnih situacij: razprodana knjižna izdaja se na primer ne ponatisne, temveč se minimalno spremeni ali dopolni, s čimer je ponovno upravičena do subvencije.
Kulturni elitizem se zdi sporen tudi Rozi. Po njegovem imamo v Sloveniji dosti kakovostnih kulturnih izdelkov, ki pa imajo skromnejši doseg pri občinstvu. Hkrati imamo bistveno manj kulturne produkcije s širšim dosegom. Roza še opozarja, da se slovenska kulturna produkcija obnaša preveč netržno. Tržni uspeh romana Čefurji raus je v tem kontekstu prej izjema kot pravilo. Avtorji pa so v Sloveniji, poleg tega da se prilagajajo elitam, tudi slabše plačani.
Toda ničelna davčna stopnja, po kateri bi se država odrekla 8,5-odstotnemu znesku od prodanega izvoda, sama po sebi ne bi občutno pocenila knjig. Tudi Roza meni, da kupec »najbolj profitira, če dobi boljšo vsebino, tako da sta temu znesku, ki ga sedaj prejema država, bližja založnik in avtor«. Hkrati na tržne razmere zgovorno opozarjajo prodajni uspehi knjig za tri evre, ki so izšle ob tem, ko je Ljubljana dobila naziv svetovne prestolnice knjige. V manj kot mesecu so menda prodali več kot polovico naklade, ki je bila 8000 izvodov. Res je tudi, da višja naklada sicer omogoča nižjo ceno, a za založbe pomeni skoraj usodno tveganje ob prodajnem neuspehu.