Plošče / Škrip Orkestra

+ + + + +

Plošča Škrip Orkestra ni ravno tipičen glasbeni izdelek, saj gre za soundtrack prvega avtorskega projekta Jelene Rusjan, ki smo si ga lahko ogledali v gledališču Glej. Ker je Škrip Orkestra najprej gledališka predstava in šele nato bend, album težko primerjamo z drugimi slovenskimi glasbenimi izdelki; vseeno pa je mogoče plošček mirne vesti uvrstiti med najvznemirljivejše izdelke v zadnjem času pri nas. Skupini sedmih deklet je uspelo narediti to, kar domačim bendom kot za stavo ne uspeva: narediti album, ki temelji na dobri ideji in konceptu, ga pospremiti z odličnimi besedili ter vse skupaj zapakirati v ne preveč resno embalažo.
Prav besedila so tista, ki iz Škrip Orkestra naredijo glasbeno velesilo. Z delno izjemo Ane Franjić, ki sodeluje v bendu Analena, se punce z glasbo ne ukvarjajo poklicno in morda je tako tudi bolje. Škrip Orkestra namreč zveni svojemu imenu primerno. Konvencionalni inštrumenti se oglašajo le v prvem predstavitvenem komadu (»Škrip Orkestra je napaka, Škrip Orkestra je mala spaka«), na preostalem albumu in tudi v predstavi pa dekleta za ustvarjanje glasbe uporabljajo svoje glasove, rahlo podpovprečen posluh, šivalne stroje, sintetizatorje, zajčke na baterije, odslužene punčke, triangle in ksilofone ter kar je še drugega dekliškega kiča. Prav nenavadno je, kako spevna je lahko kakofonija vseh teh zvokov.
Z melodijami si Škripke niso dale preveč dela, saj so uporabile otroške pesmice in druge enostavne napeve. Še več. Za zaključek zapojejo še Total Eclipse of the Heart, same komadu pravijo Brian, in pesem dokončno postavijo tja, kamor sodi. Med kič in nasilje.

Dekleta iz Škrip Orkestra pripovedujejo zgodbe. Nekatere so si izposodile pri Hansu Christianu Andersenu, pesem Pouštr je nastala po Blazincu Martina McDonagha (The Pillow Man), spet druge teme je navdihnil Tim Burton. Jasno je, da je rezultat takšne mešanice lahko samo serija »zgodb iz naše okolice«, kot so incest, nasilje v družini, samomori, brutalni načini smrti in spolne zlorabe. A Škrip Orkestra ne moralizira ali se zgraža nad krivicami sveta. Zdi se, da smrt v otroških melodijah postane zabavna, še zabavnejši pa so načini smrti, našteti v komadu ABCD-arijum (»T je za Tita, povozil ga je vlak«). Seveda se dekleta lotijo tudi lahkotnejših tem, kot jih najdemo v simpatičnem komadu Napaka (»Holivud napaka je Bolivuda, poštenje je napaka Robin Huda«), a v njihovi izvedbi celo najtemačnejše teme zvenijo lahkotno.
Besedila in glasba so delo deklet, ki so namesto vaj prvi mesec prakticirale nekakšne delavnice kreativnega pisanja, kjer so zgodbe predelovale v pesmi, ob pomoči Andreje Kopač, ki jo prav tako vidimo v predstavi, in Jureta Novaka. Škrip Orkestra so zabavne pravljice za malo večje otroke, kjer šprica kri in mučijo šestletnice, ki mislijo, da so Jezus.