Plošče / Škrip Orkestra

+ + + + +

Plošča Škrip Orkestra ni ravno tipičen glasbeni izdelek, saj gre za soundtrack prvega avtorskega projekta Jelene Rusjan, ki smo si ga lahko ogledali v gledališču Glej. Ker je Škrip Orkestra najprej gledališka predstava in šele nato bend, album težko primerjamo z drugimi slovenskimi glasbenimi izdelki; vseeno pa je mogoče plošček mirne vesti uvrstiti med najvznemirljivejše izdelke v zadnjem času pri nas. Skupini sedmih deklet je uspelo narediti to, kar domačim bendom kot za stavo ne uspeva: narediti album, ki temelji na dobri ideji in konceptu, ga pospremiti z odličnimi besedili ter vse skupaj zapakirati v ne preveč resno embalažo.
Prav besedila so tista, ki iz Škrip Orkestra naredijo glasbeno velesilo. Z delno izjemo Ane Franjić, ki sodeluje v bendu Analena, se punce z glasbo ne ukvarjajo poklicno in morda je tako tudi bolje. Škrip Orkestra namreč zveni svojemu imenu primerno. Konvencionalni inštrumenti se oglašajo le v prvem predstavitvenem komadu (»Škrip Orkestra je napaka, Škrip Orkestra je mala spaka«), na preostalem albumu in tudi v predstavi pa dekleta za ustvarjanje glasbe uporabljajo svoje glasove, rahlo podpovprečen posluh, šivalne stroje, sintetizatorje, zajčke na baterije, odslužene punčke, triangle in ksilofone ter kar je še drugega dekliškega kiča. Prav nenavadno je, kako spevna je lahko kakofonija vseh teh zvokov.
Z melodijami si Škripke niso dale preveč dela, saj so uporabile otroške pesmice in druge enostavne napeve. Še več. Za zaključek zapojejo še Total Eclipse of the Heart, same komadu pravijo Brian, in pesem dokončno postavijo tja, kamor sodi. Med kič in nasilje.