Plošče / Mike Patton: Mondo Cane

+ + + +

Enfant terrible glasbenih prevratov Mike Patton svoje raziskovalne lovke spleta po celotnem žanrskem in obžanrskem spektru, najraje okoli rockovskega razbijanja in pop akrobacij. Z vihravimi Faith No More, zajebantskimi Tomahawk in Mr. Bungle, razturaškimi Fantômas, s številnimi izleti v zvočno mejne prakse in svojo izjemno dejavno, eklektično, trendsetersko založbo Ipecac se je dobro zapisal tudi pri podalpskih sledilcih gibljivejših muzik. Patton ni nikoli skrival naklonjenosti do italijanskih popevk in Morriconejeve filmske glasbe, zato je Mondo Cane po svoje plošča, kakršne si že vrsto let želijo njegovi privrženci. Z njo se pokloni Morriconeju, Nicu Fidencu, Ginu Paoliju ali pa kar celotni zapuščini italijanskega popevkarstva iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja. Bržkone bodo plošči hvalospeve pisali tudi Pattonovi (naporni) fenboji, ki morda sploh niso nikoli slišali za San Remo, toda če jim bo odprla vrata v pestro glasbeno zgodovino (nekoč) čislanega festivala in italijanske pop kancone, nad to opazko ne bomo privzdigovali obrvi. Navsezadnje Patton te vzgibe redno demonstrira na koncertih, tudi takrat, ko izživlja svoje metalske ambicije. Osladna, emocij prepolna italijanska pop pesem je pravzaprav vselej naletela na odprta ušesa - če jih je le dosegla.