Film / Mleko bridkosti

za +

Omedlevanje Tretjega sveta.

V razvitih deželah se deduje bogastvo - v revnih deželah se deduje teror. To je sporočilo Mleka bridkosti, perujskega filmosa, ki je v Berlinu pobral zlatega medveda. Fausta (Magaly Solier), punca iz slumovskega predela Lime, je hči Perpetue (Bárbara Lazón), ženske, ki so jo v času terorja in državljanskega kaosa mučili, trpinčili in posiljevali.

In slike tega terorja so prek njenega mleka prešle na Fausto, ki je tako - podobno kot še nekateri drugi otroci žrtev terorja - zbolela za »redko« boleznijo, alias »mlekom bridkosti«. Fausta je zagrenjena, tesnobna, odmaknjena, asocialna, prestrašena, spolno zatrta - govori bolj malo, ker je tisto, kar jo muči in žge, neizrekljivo. Raje poje, toda sama sebi - in ko zapoje, se stegne nazaj, do dobe terorja, do tistih travmatičnih slik, zaradi katerih potem krvavi iz nosu in omedleva. Preveč je revna, da bi lahko pokopala preteklost - in to dobesedno: ko mati umre, nima denarja, da bi njeno truplo dostojno pokopala, zato začne kot služkinja tezgariti pri premožni pianistki, ki od nje potegne še tisto zadnje, kar ji je ostalo - pesmi. Ki so kakopak biserni povzetek tega, o čemer bi najraje vsi molčali. Toda krompir, ki si ga je Fausta preventivno in vraževerno vstavila v vagino, da je ne bi mogli posiliti, in ki govori o tem, o čemer vsi molčijo, postaja vse večji, zato ga je treba vsake toliko časa malce obrezati. Da ne bi postal metafora. Problem je le v tem, da krompir v Tretjem svetu ni nikoli le krompir. Fausta je popolna metafora »začaranosti« Tretjega sveta: njeno življenje se je začelo, še preden se je rodila - in tudi končalo se je, še preden se je rodila.
(Kinodvor)