DVD / Una

Una, ki jo igra Sonja Savić, je dobila ime po reki Uni. Vsaj tako so ji rekli. Profesor Mišel Babić, guru množičnih medijev, beograjski Marshall McLuhan, ki ga igra Rade Šerbedžija, ji hitro pojasni, da je bila Una tudi Oona O'Neill, žena Charlieja Chaplina, sicer hči Eugenea O'Neilla, dramatika in pijanca, Chaplinovega vrstnika, ki samemu Chaplinu ni nikoli odpustil, da mu je speljal in odpeljal hčerko. Jasno, Una je le reinkarnacija Oone - in profesor Babić, bistveno starejši od Une, je le reinkarnacija Chaplina, kajti nedolžni intervju, ki ga naj bi naredila z njim, se prelevi v zadnji tango v Beogradu, v seksualni stampedo. Razlika je le v tem, da v socializmu niti seks ni bil brez političnega ozadja. Drži, seks je tako dober, da pozabiš, da je le zarota - tako dober, da ti je vseeno, če je zarota in past. A po drugi strani - seks, do katerega prideš prelahko, je vedno sumljiv. Film, posnet po romanu Moma Kaporja, je v orbito katapultiral Sonjo Savić, Šerbedžiji - ki se mu ob prvem pogledu na Uno ustavi čas - pa je pokazal kontekst, v kakršnem se bo poslej najbolje počutil. Na platna je sicer prišel leta 1984, v času sarajevske olimpiade (in postal orjaški hit), toda dogaja se kmalu po Titovi smrti, ko se je, kot so rekli, čas ustavil, tako da je prežgan z morbidnostjo in paranojo, ki sta žgali deželo Tita-po-Titu.