Politična mitologija / Nazaj v preteklost
Zakaj slovenski politiki vseskozi govorijo o pomenu enotnosti in zakaj ti pozivi bolj delijo kot združujejo?
Zahteva po enotnosti je v samem izhodišču pravzaprav nedemokratična, ne preddemokratična, pač pa totalitarna, omejujoča, absolutistična. Kjer vsi mislijo enako, nihče ne misli veliko. (na sliki proslava ob Dnevu državnosti)
© Borut Peterlin
Slovenija naj bi bila usodno razdeljena. Na dva pola. Črnega in rdečega. Levega in desnega. Liberalnega in konservativnega. Komunističnega in kapitalističnega. Partizanskega in domobranskega. Domoljubnega in nedomoljubnega. Razdeljena je med Forum 21 in Zbor za republiko, med demokrate in republikance, homoseksualce in heteroseksualce, vernike in ateiste, Slovence in čefurje, Ljubljančane in Mariborčane ...
Zadnje tedne mantro o razklanosti, razcepljenosti, razdeljenosti, razdruženosti, razdvojenosti, neenotnosti ponavljajo desne politične stranke. Tiste, katerih vlada je 15. obletnico osamosvojitve pričakala z geslom Enotni v zmagi. Štiri leta kasneje naj bi arbitražni sporazum to zmagovito enotnost, enobitnost naroda sprevrgel v neenoten poraz. »Intenzivneje je ta koncept na zemljevidu Janševe psihopolitike vzniknil v trenutku žalovanja po tesnem referendumskem izidu - po načelu: kdor ni z nami, ni za enotnost,« Janšev odziv in odziv desnice opisuje dr. Boris Vezjak. »Vsak pozoren spremljevalec dogodkov je moral opaziti, kako Janšo po referendumu tare močna žalost, povezana prav s tem objektom in z nekakšnim občutkom usodnosti. Kot da bi žaloval za izgubljeno mitično enotnostjo slovenskega naroda. To seveda precej pove o njegovem dojemanju metafizike slovenstva.«