Knjige / David Lodge: Lepa služba

+ + + +

Teorija s prakso

Možak se vozi v jaguarju v službo čez Temno deželo, v času razcveta industrializacije temno od saj, premogovega prahu, žlindre in smoga, za katero danes mislijo, da je dobila ime po barvi kože tistih, ki so se naselili vanjo in so zdaj glavne žrtve brezposelnosti, in poskuša rešiti, kar je še ostalo od težkoindustrijskega obrata. Ženska, na debelo namazana s poststrukturalizmom in feministično teorijo, se pripravlja na predavanje iz industrijskega romana, v katerem avtorji iz 19. stoletja kažejo zagate tehnološke revolucije in pojav proletariata; nič semiotičnega ni tuje današnjemu podkovanemu bralcu, niti tovarna, ki niha med metonimijo (hrup, smrad, beda) in metaforo pekla, brez pomiritve v sinekdohi. Vsak v svoji neugodni službeni poziciji, ob izdatnem posmehu sodelavcev, sprejmeta projekt, ki naj poveže znanost in proizvodnjo, in tako trčita dva bregova, kapitalistična težkoindustrijska baza in abstraktni levičarski humanizem.

Lodge je seveda tisti Lodge, ki ga poznamo bolj po teoriji, njegova knjiga iz drugega postmodernističnega vala Načini moderne pisave je razločila metonimičnost od metaforičnosti in vsako pripisala tistemu med modernizmom ali po njem; vendar ta teoretski bitumen nič ne uduši njegovega humorja. Kampus, oddaljen od vsega, z abstraktno štrajkajočimi in solidarnimi, na drugi strani delavci, nič kaj v boljšem položaju kot v Dickensovih časih, malo otopeli, izkoriščani, jasno, s praznimi pogledi v hrupnih dvoranah in s svojim pedantnim in malo tudi zajebanim šefom in podšefi nad sabo; to je samo eno polje spopada. Drugo bojišče je semiotika in roman je najbolj zabaven tam, kjer kaže na obojno zaznamovanost s prepričanji, ki so prav cehovsko zoženi temelji njune vede. Nepremostljiva ovira, aporije univerz v času njihove privatizacije, ljudje, ki služijo s proizvodnjo, tisti, ki mimo nje in ki mislijo, da je to njihov samoumevni privilegij, tretja stran pa bančne špekulacije, to je trigonometrija terena, na katerega Lodge mami svojega bralca. In seveda prepoznaven viktorijanski prototekst, navezava na klasike iz 19. stoletja, citiranje zapletov in poglabljanje romanesknega mesa z žlahtnimi mesti iz tradicije. Lepa služba, čeprav napisana predvsem za bralno publiko s kampusov, za pohajače po literarnih seminarjih, dokazuje, da teorija in praksa, proizvodnja (literatura) in refleksija (teorija) redko še nista čisto sprti, da sta vsaj kopulacija in zasilna kohabitacija med njima le možni. In da je roman lahko napet, čeprav v njem ne gre za poraz bralčevih pričakovanj, nasprotno, razplete se pričakovano, po vzorcih industrijskega romana.