Intervju / Michal Viewegh
Michal Viewegh, češki romanopisec, o življenju vzhodnoevropskega pisatelja. O tem, da ni treba biti revež, da bi napisal dobro knjigo. O tem, kako je imel leta 1990 na Dunaju drobno željo, da si v kavarni privošči dunajsko kavo in vaniljev zavitek. O pisanju romanov, pisanju komercialno uspešnih romanov in seveda življenju komercialno uspešnega pisatelja. O turizmu: “Trideset let nisem stopil izza železne zavese komunizma, nisem videl Pariza, Benetk, Dunaja. Ta dolg sem preprosto moral izplačati.” In o tem, da je del turizma tudi vzvišen pogled na druge turizme.
© Borut Peterlin
Češki humor je na Slovenskem popularen vsaj od Haškovega Švejka. Sodobni romanopisec Michal Viewegh podira vse rekorde: v zadnjih sedmih letih so založbe prevedle kar deset njegovih romanov, od legendarnih »Čudovitih pasjih časov«, »Angelov vsakdanjega dne«, »Romana za moške«, »Letoviščarjev« pa vse do zadnje »Učne ure ustvarjalnega pisanja«, za povrh pa so kinematografi predvajali še filmsko različico »Romana za ženske«.
Navadno vas sprašujejo, kako vam uspe napisati po en roman na leto, jaz pa bi vas vprašal: zakaj napišete samo en roman na leto?
Brez dvoma je mogoče napisati po dve knjigi na leto, to dokazujeta Jackie Collins in Danielle Steel, kolikor jih sploh še pišeta sami. Sam sem našel optimalen ritem v tem, da pišem knjigo nekako tri mesece, tri četrt leta po potem razmišljam o naslednji knjigi.