Intervju / Finančna kriza in potrošniki

Kriza na finančnih trgih je skupaj z recesijo med potrošnike vnesla veliko negotovost, hkrati pa povzročila dolgoročno škodo: rastoče dolgove, nihanja na nepremičninskih trgih in zmanjšanje donosov iz dolgoročnih naložb. Poleg tega imajo potrošniki opraviti z zaostrenim finančnim izključevanjem, ko si banke prizadevajo spet poslovati z dobičkom in postajajo pretirano previdne. Vlade so se na krizo hitro odzvale z obsežnimi gospodarskimi spodbudami in vložile milijarde davkoplačevalskega denarja v finančne institucije, ki so prevelike, da bi propadle. Ukrepi za ublažitev oškodovanja potrošnikov in preprečevanje podobnih scenarijev v prihodnosti pa so šele na stopnji dogovarjanja. O tem, kaj smo se iz krize naučili in kako ukrepati v prihodnje, smo se pogovarjali z dr. Udom Reifnerjem, direktorjem neodvisnega Inštituta za finančne storitve in profesorjem gospodarskega prava na Univerzi v Hamburgu.

Finančna kriza ima precejšnje posledice za potrošnike, saj so ti ostali brez službe, stanovanja in prihrankov, hkrati pa je razkrila resne pomanjkljivosti na trgu finančnih storitev. Je bilo sprejetih dovolj ukrepov za omilitev posledic in izboljšanje razmer na trgu? Kaj bi še morali narediti?

> Pomembno je ugotoviti, koga in kako je prizadela finančna kriza. Zaradi ameriške banke Lehman Brothers in islandske banke Kaupthing so imeli nekateri neposredno izgubo, še veliko več potrošnikov pa je zaradi splošne pocenitve vrednostnih papirjev izgubilo precej prihrankov. Takšne izgube niso sporne, če zgolj odražajo dotedanji špekulativni dobiček. A v številnih primerih so veliki vlagatelji, ki so bili hkrati tudi finančni svetovalci in posredniki, realizirali špekulativni dobiček, preden so lahko izgube prenesli na male varčevalce. Takšne krivice bi lahko preprečili le z odgovornostjo ponudnikov za napačne nasvete in zavajajoče oglaševanje. Resnični poraženci te krize so navadni ljudje, ki nimajo večjih sredstev za vlaganje, temveč v najboljšem primeru nekaj prihrankov, mala podjetja, ki zaslužijo le za pokritje stroškov poslovanja, in država, saj ta pobere vse manj davkov, ki jih potrebuje, da bi lahko ublažila diskriminatorne družbene posledice tržnega gospodarstva. Bajni dobički, ki so jih banke imele zadnjih 20 let, izvirajo predvsem od dolžnikov, ki so plačevali zelo visoke obresti, provizije in druge pristojbine. Banke so jim naložile visoke stroške, čeprav jih niso mogli poravnati. Njihova prezadolženost je ostala nevidna zaradi nezdravega podaljševanja roka odplačevanja posojil, žongliranja s številkami, umetno napihnjene vrednosti nepremičnin in prikrivanja izgub. Drugič, prihranke pri javni porabi so države porabile za reševanje bank, zato zdaj ni denarja za vzdrževanje socialne pravičnosti. In tretjič, potrošniki so se morali sprijazniti z nižjimi plačami, slabšimi delovnimi razmerami in slabšimi možnostmi za preživetje svojih delodajalcev, ki so v stiski zaradi previsokih pričakovanj glede dobička v finančnem sektorju. Napihnjena vrednost denarja pred krizo ni več predstavljala realnih vrednosti v gospodarstvu in jo je bilo treba vnovič določiti, seveda navzdol.