Gladovne stavke / Stradajoči in zdravniki

Kako dolgo lahko telo zdrži brez hrane, je zelo odvisno od posameznika, sploh njegovega stanja pred začetkom stradanja. Veliko je odvisno predvsem od posameznikovega indeksa telesne mase oziroma predhodne količine maščob v telesu, pa tudi od morebitnih predhodnih zdravstvenih težav in starosti. Človek z normalno telesno težo naj bi bil po eni od raziskav sposoben brez hrane, samo ob vodi, preživeti od 60 do 70 dni, človek s prekomerno telesno težo, ki ima seveda mnogo večje zaloge maščobe, pa naj bi lahko preživel celo 200 do 300 dni.
Kot pojasnjuje dr. Andrej Janež, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne motnje v ljubljanskem Kliničnem centru, začnejo ob stradanju v telesu prevladovati procesi katabolizma. »Če telo ne dobiva dovolj hranil, dovolj ''goriva'', možgani in tkiva ne morejo delovati normalno. V fazi katabolizma začne telo svoje zaloge goriva pridobivati iz maščevja.« Zmanjša se produkcija glukoneogeneze v jetrih, ki pomeni zmanjšano količino beljakovin, manj je izgradnje novih gradnikov, manj je anabolnih procesov. Sčasoma pride v telesu do presnovnega pomanjkanja, do manjše absorpcije maščobnih kislin, mineralov in vitaminov, to pa prej ali slej vodi do določenih problemov.
A, kot pojasnjuje Janež, se telo pri stradanju sčasoma prilagodi, metabolizem se začne vzpostavljati na neki nižji ravni. »Do kam to gre, je individualno zelo težko napovedati. Če je človek ob stradanju dovolj hidriran, lahko pešanje telesnih funkcij poteka sorazmerno počasi. Končni zaplet so po navadi elektrolitska neravnovesja v telesu, na primer pomanjkanje kalija, ki lahko vodijo v motnje srčnega ritma.«
Drastična izguba telesne teže se najprej začne kazati z izginjanjem maščevja od obraza navzdol. Trebuh izgine najpozneje. Nastopi splošna oslabelost. Znaki podhranjenosti se ločijo na fizične in psihične. Ob pomanjkanju glukoze je človek tudi bolj razdražljiv, pojavijo se lahko depresija, anksioznost, psihoza. Če ima kdo predispozicijo za takšno stanje, se to zgodi toliko hitreje. Ko enkrat začnemo stradati, ko začne telo porabljati zaloge maščevja, se spremeni tudi ravnovesje hormonov v telesu. Ko indeks telesne mase pri ženskah pade pod 20 ali 18, izgubijo menstruacijo. Pri moškem libido izredno pade, koncentracija spermijev se zmanjša. »Telo je usmerjeno zgolj v ohranjanje osnovnih življenjskih funkcij, zagotavljanje preskrbe možganov in srčne mišice, seveda na račun drugih delov telesa, na primer ledvic, kosti ... Zaradi zmanjšanja absorpcije npr. kalcija se poveča lomljivost kosti, lahko se pojavi osteoporoza.«
Kot pravi dr. Janež, ima telo izdelane mehanizme za kompenzacijo pomanjkanja, zato gredo zadeve »navzdol« zelo postopno. Če seveda ni dehidracije. »Vsaka voda z okusom vsebuje nekaj glukoze. Sokovi prav tako. Za eksistenco je potrebno zelo malo.«
A tudi ko enkrat človek začne vnovič jesti, še ni na varnem, saj mora biti vnovični začetek hranjenja postopen, sicer lahko nastopijo resne težave, kot so srčne in nevrološke motnje, ki lahko vodijo tudi v smrt. Tako imenovani sindrom vnovičnega hranjenja (angl. Refeeding Syndrome) so prvič opisali pri zapornikih iz osvobojenih taborišč v drugi svetovni vojni.
Sindrom je hudo in potencialno usodno neravnovesje elektrolitov in tekočin v telesu, povezano z nenormalnimi presnovnimi procesi. Najbolj pogosto naj bi bilo pomanjkanje fosfatov oziroma hipofosfatemija. Ko človek začne jesti po dolgotrajnem stradanju, se namreč v telesu zgodi nenadni premik iz presnavljanja maščob v presnavljanje ogljikovih hidratov, zaradi česar se zelo poveča izločanje insulina, kar stimulira potrebo celic po fosfatih, to pa povzroči pomanjkanje. V medicinski literaturi so številna opozorila, da sindrom velikokrat ni prepoznan in pravilno diagnosticiran, posebej na nespecializiranih bolnišničnih oddelkih.

Etika