Komentar / Visoka morala nemoralnih
Naučiti se moramo razlikovati med škodljivim in neškodljivim licemerstvom, in to je največ, kar lahko naredimo
Boris Vezjak
MLADINA, št. 30, 29. 7. 2010
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist
© marko pigac
Smo Slovenci nagnjeni k moraliziranju? Nesporno, morebiti celo bolj kot kakšen drug narod. A razlogi za to ne tičijo v narodovem značaju. Po navadi govorimo, da je moraliziranje vrsta svetohlinstva, in ga obsojamo vsaj toliko kot tiste, ki so njegova tarča. Pri tem najpogosteje spregledamo številne razločke. V nadaljevanju bi rad omejil razmislek na posebno »zvrst« moraliziranja - tisto, ki se odziva na hinavščino. Povedano drugače: govoril bom o proceduri, ko druge obsojamo licemerstva, in ne kar enostavno o moraliziranju kot »grešnem« postopku. Zanimal me bo predvsem kontekst politične hipokrizije, o kateri je pred časom zaokroženo spregovoril angleški politolog David Runciman v knjigi s prav takšnim naslovom in v njej zapisal pomembno svarilo: ni naša naloga, da preganjamo hipokrizijo in iščemo idealne in pristne (nove) politike. Naučiti se moramo razlikovati med škodljivim in neškodljivim licemerstvom, in to je največ, kar lahko naredimo.
Paradigmatski primer, ob katerem se diskurz ponuja kar sam po sebi, je kajpada oranžni terminator, kot mu pravijo, Gregor Golobič. »Dead man walking« so ga poimenovali v Reporterju in naslikali ostudne sledove krvi na njegovem obrazu, ob tem pa pripisali, da predsednik Zaresa z vsako razpravo o Ultri uničuje stranko in samega sebe. Poglejmo, zakaj je to nazoren primer medijskega moraliziranja z vsemi lastnostmi škodoželjnega ravnanja po načelu samouresničujoče se prerokbe v slogu: večkrat bomo ponovili, da je mrtev, prej bo mrtev. Moralizatorji imajo torej maksimalno ambicijo nekoga uničiti.
Kdo moralizira?
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Boris Vezjak
MLADINA, št. 30, 29. 7. 2010
Dr. Boris Vezjak, filozof in publicist
© marko pigac
Smo Slovenci nagnjeni k moraliziranju? Nesporno, morebiti celo bolj kot kakšen drug narod. A razlogi za to ne tičijo v narodovem značaju. Po navadi govorimo, da je moraliziranje vrsta svetohlinstva, in ga obsojamo vsaj toliko kot tiste, ki so njegova tarča. Pri tem najpogosteje spregledamo številne razločke. V nadaljevanju bi rad omejil razmislek na posebno »zvrst« moraliziranja - tisto, ki se odziva na hinavščino. Povedano drugače: govoril bom o proceduri, ko druge obsojamo licemerstva, in ne kar enostavno o moraliziranju kot »grešnem« postopku. Zanimal me bo predvsem kontekst politične hipokrizije, o kateri je pred časom zaokroženo spregovoril angleški politolog David Runciman v knjigi s prav takšnim naslovom in v njej zapisal pomembno svarilo: ni naša naloga, da preganjamo hipokrizijo in iščemo idealne in pristne (nove) politike. Naučiti se moramo razlikovati med škodljivim in neškodljivim licemerstvom, in to je največ, kar lahko naredimo.
Paradigmatski primer, ob katerem se diskurz ponuja kar sam po sebi, je kajpada oranžni terminator, kot mu pravijo, Gregor Golobič. »Dead man walking« so ga poimenovali v Reporterju in naslikali ostudne sledove krvi na njegovem obrazu, ob tem pa pripisali, da predsednik Zaresa z vsako razpravo o Ultri uničuje stranko in samega sebe. Poglejmo, zakaj je to nazoren primer medijskega moraliziranja z vsemi lastnostmi škodoželjnega ravnanja po načelu samouresničujoče se prerokbe v slogu: večkrat bomo ponovili, da je mrtev, prej bo mrtev. Moralizatorji imajo torej maksimalno ambicijo nekoga uničiti.
Kdo moralizira?
Golobičeva moralna večina
Demonizacija in stigmatizacija
Peticija 571 in moralni cinizem
