Pahor, pomagaj! / Prepir ob smrtni postelji

Kaplan: »Molimo. Gospod, sprejmi dušo našega ...« Vojak: »Oprostite, gospod kaplan, ni treba ...« Kaplan: »Treba je. To je moja dolžnost! Za to sem plačan.« Vojak: »Razumem, ampak rad bi se izpovedal svojemu soborcu, ateistu, heideggerjancu, ki se ravno tako razume na moralo in življenje. Je filozof, razgledan človek.« Kaplan: »To pa ne bo šlo. Glede moralnih, duhovnih ali verskih vprašanj svetujem jaz.« Vojak: »Že, že, ampak ne potrebujem verskega nasveta. Nietzsche ...« Kaplan: »Ne, ne. Ko ste šli v vojsko, ste se strinjali z določenimi pravili. In tudi celostna oskrba človeka je v moji pristojnosti. Nietzsche? Jaz sem tisti, ki moram po pravilih vojske spremljati bolne, ranjene, umirajoče, ne Nietzsche.« Vojak: »Ne Nietzsche, prijatelj ...« Kaplan: »No, če vztrajate pri Nietzscheju, se lahko, kot mi velevajo pravila, pozanimam, kako opraviti vaš obred in kako želite, da vam podelim zakramente ...«
Ta izmišljeni dialog ponazarja smer, v kateri se razvija tako imenovana duhovna oskrba v Slovenski vojski. Ta bi z uvedbo ordinariata temeljila celo na »večni« mednarodni pogodbi z Vatikanom, po kateri bi katoliški škof dobil monopol nad drugimi verskimi skupnostmi ali agnostiki glede moralnih ali verskih vprašanj oziroma »celostne oskrbe« človeka v vojski, policiji ali zaporih. Že sedaj je pristojnost vikariata, ki je bil ustanovljen pred desetimi leti, precej široka in ni omejena le na vernike. Kot piše v direktivi za delovanje religiozne duhovne oskrbe v Slovenski vojski, vojaški kurati »spremljajo in svetujejo« vsem vojaškim osebam, od poklicnih vojakov do vpoklicanih rezervistov, in s tem »prispevajo svoj delež pri vzgoji za vrednote SV in večji bojni pripravljenosti posameznikov in enot SV«. Kaplani morajo poleg tega »zagotavljati možnost izpovedovanja vere in življenja z vestjo vojaškim osebam katerekoli izpovedi«, tako da »kontaktirajo z duhovnikom veroizpovedi, ki ji vojaška oseba pripada«.
Kaplan v vojski povsod spremlja svojo enoto, svetuje častnikom »glede moralnih, duhovnih in verskih vprašanj«, izvaja program »celostne oskrbe človeka«, spremlja vojaške osebe, ki so »bolne, ranjene, umirajo ali jim je odvzeta prostost«, pripravlja različne molitve ali »organizira delavnice s pozitivno vsebino«, kot je smisel življenja ali iskanje pozitivne samopodobe. Njegovo delovanje seže tudi zunaj vojske, v družine vojaških oseb, saj jim vojaški kaplani »delijo zakramente«, jih poročajo, vodijo o tem dokumentacijo in svetujejo družinskim članom »zlasti v stresnih in kriznih situacijah«. Naloga kaplanov je »osmišljanje življenja«, pa tudi »pisanje oporok« in »pomoč medicinskemu osebju«. Vojaški kurati »praviloma nosijo bojno ali službeno uniformo«, prepoznati pa jih je mogoče po »križu temno sive (črne) barve na bojni uniformi«. Kuratom poleg tega vojska kupuje liturgične pripomočke, kovček, knjige za bogoslužje, obredna oblačila, hostije, sveče, vino. Materialni stroški vikariata pravzaprav niso zanemarljivi. Za plače 13 zaposlenih teologov država nameni na leto 300 tisoč evrov, njihovi materialni stroški pa znašajo še 200 tisoč evrov.
RKC sedaj želi, da bi se vikariat povzdignil na raven t. i. vojaške škofije. Drago Čepar, bivši vodja urada za verske skupnosti, sedaj zaposlen na obrambnem ministrstvu, je ta mesec spisal prvi del študije o tem, zakaj Slovenija potrebuje ordinariat, ki bi bil pristojen za religiozno oskrbo v vojski, policiji in zaporih. Uvedba ordinariata v Slovensko vojsko naj bi temeljila na »najnovejših spoznanjih o človeku in njegovih potrebah in možnostih«, kot piše Čepar. Antropologija naj bi gledala na človeka kot na telesno, duševno in duhovno bitje. S tem pa bi se povečal tudi ugled države: »Če vojaka obišče najvišji predstavnik njegove vere, mu to dvigne samopodobo in samozavest; če ve, da je k temu prispevala (ali ni prispevala) država, kateri služi, mu to nekaj pove o odnosu te države do njega, njegovega poklica in poslanstva.« Ustanovitev ordinariata bi bila tudi »priznanje državi Republiki Sloveniji, ki ga z ustanovitvijo obrambno-varnostnega ordinariata (za tako ''majhno'' državo, kot je Slovenija) daje Sveti sedež«. Take priložnosti druge države praviloma izkoristijo, še piše sekretar na obrambnem ministrstvu.
Kaj bi ordinariat v resnici pomenil? Tako imenovani drugi vatikanski sporazum o tem vprašanju je bil napisan že med delovanjem vlade Janeza Janše, leta 2007. V njem preberemo, da bi se pristojnost vojaškega škofa razprostirala tudi na civilne uslužbence obrambnega ali notranjega ministrstva in njihove družinske člane (ne glede na veroizpoved). Generalni vikar, vikarji, kancler, duhovniki in diakoni bi bili seveda zaposleni v državnih organih. Aleš Gulič, sedanji vodja urada za verska vprašanja, meni, da bi bila takšna ureditev neustavna, zato je predsedniku vlade Borutu Pahorju junija, pred srečanjem s kardinalom Tarcisiem Bertonejem, vatikanskim državnim tajnikom, svetoval, naj sporazuma ne podpiše. Ustavno sodišče je v presoji zakona o verski svobodi presodilo, da bi duhovnik, zaposlen v javni ustanovi, ki bi bil hkrati javni in verski uslužbenec, spodjedal avtonomijo verske skupnosti in spodkopal laičnost države. »Institucionalna vključitev duhovnikov v korpus države simbolizira, da je država tista, ki s svojim aparatom neposredno izvršuje versko duhovno oskrbo,« so zapisali sodniki.
Gulič, ki bo s sodelavci skušal do decembra na novo napisati zakon o verski svobodi, pravi, da sam sicer zagovarja religiozno oskrbo v vojski ali policiji, vendar tako, da to organizira država, torej Slovenija, in ne RKC. In pa, da bi moral takšen urad voditi »sekularen človek«, denimo kak heideggerjanec ...