Nova politika / Populizmi - grdi, umazani, zli

Fenomen populizma so, vsaj v politični teoriji, prvič zaznali na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Takrat se je v ZDA pojavila Populistična stranka, v Rusiji t. i. Narodniki, v Nemčiji pa völkisch ideologija. V 20. stoletju je bila »ljudska« ideologija neizogiben del fašistične in nacistične retorike. Po vojni se je populistični model vladanja najbolj »prijel« kot peronizem v Argentini, saj je Peron iskal »tretjo pot« razvoja med komunizmom in fašizmom, vendar brez strank. Za populista velja danes Hugo Chavez v Venezueli, pa tudi nacionalisti skrajne desnice v Evropi.
A ne gre seveda samo za politike skrajne levice ali desnice. Dr. Bojan Bugarič je v Mladini pred časom podrobneje predstavil te fenomene v sodobni Evropi. Opozoril je na primer bratov Kaczynski, ki sta s svojim lovom na čarovnice Poljsko spremenila v družbo strahu, saj sta z napadi na »korumpirano« koalicijo starih sil komunizma in postkomunizma, poslovnežev, sekularnih liberalcev, sodelavcev tajne policije in Rusov, ki naj bi spodkopavali moralno avtoriteto poljske družbe, naredila ogromno škode demokratičnim procesom. Tudi na Slovaškem je »socialdemokratska« vlada Roberta Fica, mandat je izgubil julija letos, v imenu velikih idej in predstavljanju sebe kot edinega pravega zastopnika ljudstva, napadala ustaljene institucije političnega delovanja.
Na Madžarskem je vladna stranka FIDESZ instrumentalizirala neonacistična gibanja, kot je Madžarska straža, za svoj populistični boj in za ulične spopade z vladajočimi socialisti. Podobno dogajanje je mogoče opazovati v Litvi, Latviji, Estoniji, Romuniji, Bolgariji, Češki in Sloveniji, kjer so se s populističnimi frazami onemogočali uveljavitev pravic izbrisanih ali Romov v Ambrusu. Vse populistične strategije trkajo na najbolj nagonske čustvene odzive posameznikov, zaslepljenih z določeno politično ideologijo.
Seveda pa je težko potegniti vzporednice med vsemi različnimi oblikami populizmov, čeprav vsi nosijo v sebi neprijetne konotacije. Splošna definicija populizma je, da je to diskurz, ki razlikuje med »ljudstvom« in »elito« v prid prvemu. Največkrat pa se to pojmovanje zoži na razlikovanje med »poštenim« ljudstvom in »pokvarjeno« elito. Ta mehanizem spretni, retorično navdahnjeni populisti izkoriščajo in se zmeraj postavljajo »na stran ljudstva«.
Toda francoski filozof in politolog Jacques Rupnik zatrjuje, da populizem ni protidemokratičen, saj se zavzema za neposredno, plebiscitarno demokracijo. Zato pa je v nasprotju s tistimi pojmovanji demokracije, ki družbe ne vidijo kot celoto, temveč kot skupek sestavnih delov, pri kateri ima vsak svoj pogled na družbo. V tem smislu je protiliberalen, kajti pravne institucije in doktrine moderne liberalne demokracije so pogosto na poti »pravi« demokraciji, ki lahko najpristneje izraža najgloblja upanja in strahove ljudstva.
Populizem, četudi prežet z negativnimi konotacijami, pa sam po sebi ni nujno slab. Dr. Lev Kreft opozarja, da je tip sodobne demokracije prežet s populističnimi strategijami, saj se ta vse manj ravna po demosu kot demokraciji, ampak vse bolj po javnem mnenju. V tem smislu sodobni populisti ne spreminjajo političnega polja, saj so vezani na enega svojega voditelja. Lahko »zmotijo« potek parlamentarne demokracije, ne morejo pa ga spremeniti. Bolj nevarne so vsebine, ki jih zagovarjajo. Predvsem populisti »krvi in zemlje« pogosto na svoj način zastavljajo vprašanje pravičnosti in (ne)pravne države, kar po Kreftovem mnenju vodi v čustveno moraliziranje o teh vprašanjih, ne pa v racionalni premislek. Populisti govorijo, da je za večino ljudi sistem, v katerem živijo, krivičen. Seveda ni pravičen, zato lahko njihovo stališče razumemo kot uporniško do večstrankarske demokracije in samega kapitalizma, ki je njen temelj in tudi temelj nacionalne države.
Druga raven teh populističnih očitkov pa zadeva (ne)pravno državo. »Tudi pri nas je ta čas veliko govora o neplačevanju socialnih prispevkov za delavce. Za zahodno pravno državo ni hujšega zločina, kot sta davčna utaja in neplačevanje prispevkov. Pogovarjati se o tem, ali je to moralni greh ali pa nekaj, kar krši zakon, je absurdno. To je možno samo v državah, ki niso čisto prepričane, ali bi hotele biti pravne države ali ne,« pravi Kreft.
Sicer pa populistične metode delovanja uporabljajo politiki leve in desne provenience, ko osvajajo politično polje. Na levici pa se tega malce sramujejo. Mojster za »stike z ljudstvom« je Zoran Janković, ki morda res ni pravi kandidat za premiera, bo pa morda župan, ki bo v zgodovino Ljubljane zapisan po velikih projektih. Pa saj za to verjetno gre, mar ne?