film / Mati in hči

zadržan +

Mozaik svete ženske.

Šele ko nekaj prepoznaš kot nujno, lahko to potem svobodno izbereš - na tej logiki temeljijo mozaični filmi a la Babilon, Magnolija in Usodna nesreča (oh, in Valentinovo), ki vedno pridejo s paketom sporočil (vsi smo otroci univerzalnih vrednot in humanizma, nihče ni glavni, vsi smo glavni, nihče ni otok ipd.) in v katerih Usoda poveže like, ki se prej niso poznali (niti srečali), toda poveže jih tako mistično, da imajo občutek, kot da so to sami izbrali. Usoda jih poveže naključno, toda nič ni bolj nujnega od naključja. Če kje, potem je svoboda prav v teh filmih »spoznana nujnost«.

V Usodni nesreči je prebivalce Los Angelesa povezala prometna nesreča - v filmu Mati in hči, ki ga je posnel sin kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza, jih poveže posvojitev. Štiri generacije žensk, ki se prepletajo in zapletajo, iščejo odgovor na vprašanje, kaj je to ženska: tu je ženska, ki je rodila Karen - potem je tu Karen (Annette Bening), zdaj agonična fizioterapevtka, ki je rodila hčerko in jo dala v posvojitev (in tega še vedno ne more preboleti) - potem je tu Elizabeth (Naomi Watts), hladnokrvna, hektična, promiskuitetna odvetnica, ki jo je dala Karen v posvojitev - in končno je tu še Lucy (Kerry Washington), neplodna lastnica pekarne, ki hoče posvojiti otroka. Toda ko skušajo najti transformativno razliko med tem, kaj pomeni ženska biološko, in tem, kaj pomeni ženska simbolno, ko moške - magari z agresivnim seksom - deseksualizirajo in ko začnejo verjeti v kozmični ženski princip, sicer dodatno kompliciran z dejstvom, da se je Karen za posvojitev odločila prav v letu, ko je Amerika legalizirala abortus (Roe vs. Wade), izgledajo kot Sophie, »sveta ženska«, glavna junakinja Da Vincijeve šifre, le da tu mitski predfreudovski kontekst krščanstva zamenja mistični postfreudovski kontekst mozaičnega filma, v katerem ženske svobodno izberejo to, kar je nujno, in v katerem se abortus mistično transfigurira v posvojitev.