Manipulator / ODPRTI VOLILNI PROGRAMI
EKSPERIMENTI LOKALNE POLITIKE
Peter Kuralt
MLADINA, št. 35, 2. 9. 2010
© Borut Peterlin
Lokalne volitve so zaradi svoje specifičnosti nemalokrat laboratorij za preizkušanje alternativnih političnih konceptov. Kandidati brez političnih in ekonomskih botrov lahko v volilno tekmo vstopajo manj obremenjeni, hkrati pa si lahko privoščijo drznejše politične prijeme. Pri tem se postavlja vprašanje, ali imajo vsi ti politični eksperimenti kakršnokoli možnost za uspeh in kako radikalno spreminjajo naš politični prostor.
Med nenavadnimi političnimi prijemi zagotovo izstopajo odprti volilni programi. Ti namesto zgrajene politične vizije, ali pa kot njeno dopolnilo, volivkam in volivcem ponujajo možnost aktivnega soustvarjanja volilne kampanje. Pri odprtih programih lahko občani in občanke kandidatom ali kandidatkam za županski položaj sporočajo svoje zamisli, iz teh pa potem nastane dorečen volilni program. Na letošnjih lokalnih volitvah se je v obliki spletne aplikacije Pobudnik za takšno možnost odločila Hermina Krt, neodvisna kandidatka za županjo Kranja. Po njenih besedah »participacija občank in občanov, ne samo pri izdelavi programa, marveč tudi v času mandata, ni samo potrebna, temveč celo nujna. Ljudje, ki se z nekimi razmerami srečujejo vsak dan, najbolje poznajo prioritete na področju, kjer živijo in delajo, pogosto pa tudi najracionalnejše rešitve.«
Strategije odprtih volilnih programov za zdaj merijo predvsem na soudeležbo pri idejni zasnovi, soudeležba občanov pri neposrednem izvajanju lokalne politike pa ostaja v ozadju. Kot pravi dr. Irena Bačlija s Fakultete za družbene vede v Ljubljani, »bi bil pomemben premik naprej koprodukcijski način, ki predvideva, da uporabnike in njihove skupnosti vključujemo že v načrtovanje in tudi v izvajanje storitev.« K temu dodaja, da »ne smemo pozabiti, da je predominantna funkcija lokalne skupnosti zagotavljanje javnih storitev«. Vključevanje pobudnikov v udejanjanje zamisli na lokalni ravni bi vsekakor poseglo v ustaljeno politično prakso zastopniške demokracije. Politika pa bi se s tem otresla očitka o samozadostnosti in odtujenosti.
Udeležba volivcev pri sooblikovanju lokalne politike je vsekakor dobrodošla. Vendar pa, vsaj kadar je omejena na idejno pripravo volilnih programov, se ob njej postavlja tudi veliko vprašanj. Pri odprtih volilnih programih se zdi, kot da v politični proces izbire vnašajo »postfordistični koncept produkcije«. Velike korporacije so že pred časom ugotovile, da bodo ljudje posegali predvsem po tistih izdelkih, ki jih bodo prek tržnih raziskav vede ali nevede pomagali soustvarjati. Tudi volivci, ki sooblikujejo odprte volilne programe, volijo predvsem svoje ideje, šele posredno pa ljudi, ki jih bodo zastopali. Glede na to, da je županstvo plačana politična funkcija, pri tem vsekakor ni zanemarljivo, da gre finančni izkupiček tržnega mehanizma pri politični izbiri predvsem županom oziroma županjam.
Peter Kuralt
MLADINA, št. 35, 2. 9. 2010
© Borut Peterlin
Lokalne volitve so zaradi svoje specifičnosti nemalokrat laboratorij za preizkušanje alternativnih političnih konceptov. Kandidati brez političnih in ekonomskih botrov lahko v volilno tekmo vstopajo manj obremenjeni, hkrati pa si lahko privoščijo drznejše politične prijeme. Pri tem se postavlja vprašanje, ali imajo vsi ti politični eksperimenti kakršnokoli možnost za uspeh in kako radikalno spreminjajo naš politični prostor.
Med nenavadnimi političnimi prijemi zagotovo izstopajo odprti volilni programi. Ti namesto zgrajene politične vizije, ali pa kot njeno dopolnilo, volivkam in volivcem ponujajo možnost aktivnega soustvarjanja volilne kampanje. Pri odprtih programih lahko občani in občanke kandidatom ali kandidatkam za županski položaj sporočajo svoje zamisli, iz teh pa potem nastane dorečen volilni program. Na letošnjih lokalnih volitvah se je v obliki spletne aplikacije Pobudnik za takšno možnost odločila Hermina Krt, neodvisna kandidatka za županjo Kranja. Po njenih besedah »participacija občank in občanov, ne samo pri izdelavi programa, marveč tudi v času mandata, ni samo potrebna, temveč celo nujna. Ljudje, ki se z nekimi razmerami srečujejo vsak dan, najbolje poznajo prioritete na področju, kjer živijo in delajo, pogosto pa tudi najracionalnejše rešitve.«
Strategije odprtih volilnih programov za zdaj merijo predvsem na soudeležbo pri idejni zasnovi, soudeležba občanov pri neposrednem izvajanju lokalne politike pa ostaja v ozadju. Kot pravi dr. Irena Bačlija s Fakultete za družbene vede v Ljubljani, »bi bil pomemben premik naprej koprodukcijski način, ki predvideva, da uporabnike in njihove skupnosti vključujemo že v načrtovanje in tudi v izvajanje storitev.« K temu dodaja, da »ne smemo pozabiti, da je predominantna funkcija lokalne skupnosti zagotavljanje javnih storitev«. Vključevanje pobudnikov v udejanjanje zamisli na lokalni ravni bi vsekakor poseglo v ustaljeno politično prakso zastopniške demokracije. Politika pa bi se s tem otresla očitka o samozadostnosti in odtujenosti.
Udeležba volivcev pri sooblikovanju lokalne politike je vsekakor dobrodošla. Vendar pa, vsaj kadar je omejena na idejno pripravo volilnih programov, se ob njej postavlja tudi veliko vprašanj. Pri odprtih volilnih programih se zdi, kot da v politični proces izbire vnašajo »postfordistični koncept produkcije«. Velike korporacije so že pred časom ugotovile, da bodo ljudje posegali predvsem po tistih izdelkih, ki jih bodo prek tržnih raziskav vede ali nevede pomagali soustvarjati. Tudi volivci, ki sooblikujejo odprte volilne programe, volijo predvsem svoje ideje, šele posredno pa ljudi, ki jih bodo zastopali. Glede na to, da je županstvo plačana politična funkcija, pri tem vsekakor ni zanemarljivo, da gre finančni izkupiček tržnega mehanizma pri politični izbiri predvsem županom oziroma županjam.