Striptiz / Iris Anam Cara, fotografinja
... o svoji fotografski razstavi Dotik svetlobe, ki je do 29. septembra na ogled v galeriji v stolpu nad Pelikanovo potjo na celjskem Starem gradu
MLADINA, št. 35, 2. 9. 2010
© Borut Peterlin
“Hmmm, ja. Exposure - razgaljenost, to besedo preizkušam v kotičkih svojih ustnic in prežvekujem, kaj dejansko pomeni zame. Navsezadnje se počutim zelo nevidna ... če ne to, se pa vsaj veliko skrivam - v besedah, risbah, fotografijah ali pa po navadi kar za objektivom. Najraje kar v objektivu. Saj se v bistvu zafrkavam ... ampak ironično in hkrati nenavadno, moje ime dejansko predstavlja del objektiva. Čudovito naključje je, da se navezuje s svetlobo oz. s prepuščanjem količine svetlobe na lečo, saj si želim, da bi lahko v življenje ljudi okoli sebe vnesla čim več svetlobe in ljubezni. Vsekakor tudi s svojo fotografijo.
Kot večina fotografov sem najraje za objektivom, kljub temu da se v moji zbirki fotografij pojavlja veliko avtoportretov. Ti so ponavadi sestavljeni in zaviti v skrivnost, na njih ni nikoli mojega celega telesa, so le deli, recimo noge, roke, dlani. Tako pustim osebi, ki gleda fotografijo, da razmišlja in raziskuje fotografijo, in iz nje nato sestavi delčke v smiselno celoto oz. zgodbo. Tako sem pravzaprav tudi začela - z avtoportreti - in ti so me posrkali v ta čudoviti svet fotografije.”
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
© Borut Peterlin
“Hmmm, ja. Exposure - razgaljenost, to besedo preizkušam v kotičkih svojih ustnic in prežvekujem, kaj dejansko pomeni zame. Navsezadnje se počutim zelo nevidna ... če ne to, se pa vsaj veliko skrivam - v besedah, risbah, fotografijah ali pa po navadi kar za objektivom. Najraje kar v objektivu. Saj se v bistvu zafrkavam ... ampak ironično in hkrati nenavadno, moje ime dejansko predstavlja del objektiva. Čudovito naključje je, da se navezuje s svetlobo oz. s prepuščanjem količine svetlobe na lečo, saj si želim, da bi lahko v življenje ljudi okoli sebe vnesla čim več svetlobe in ljubezni. Vsekakor tudi s svojo fotografijo.
Kot večina fotografov sem najraje za objektivom, kljub temu da se v moji zbirki fotografij pojavlja veliko avtoportretov. Ti so ponavadi sestavljeni in zaviti v skrivnost, na njih ni nikoli mojega celega telesa, so le deli, recimo noge, roke, dlani. Tako pustim osebi, ki gleda fotografijo, da razmišlja in raziskuje fotografijo, in iz nje nato sestavi delčke v smiselno celoto oz. zgodbo. Tako sem pravzaprav tudi začela - z avtoportreti - in ti so me posrkali v ta čudoviti svet fotografije.”