9. 9. 2010 | Mladina 36 | Politika
Na pomoč!
Spet je treba reševati kapitalizem. Če je že tako - kakšno obliko kapitalizma pa?
Ameriški predsednik Barack Obama je v tem tednu državljanom obljubil znižanje davkov in nov program za gradnjo cest, železnice in druge infrastrukture, katerega namen je pomoč gospodarstvu pri izhodu iz krize in spodbuditev povpraševanja. Skratka, spodbuditi hoče gospodarsko rast. Toda država je globoko zadolžena. Njeni dolgovi znašajo kar 13.000 milijard dolarjev, kar je 90 odstotkov bruto domačega proizvoda oziroma vrednosti vsega, kar Američani ustvarijo v enem letu. Ta zadolženost izvira v glavnem iz velikih konjunkturnih in protikriznih programov, ki jih je sprejela oblast v Washingtonu. Stopnja brezposelnosti je 9,6 odstotka, kar pomeni, da je vsak deseti Američan, ki je sposoben za delo, brez zaposlitve. V EU, kjer je 24 članic od 27 prav tako prezadolženih in je brezposelnost eden največjih problemov - v nekaterih starostnih skupinah je brez službe kar 69 odstotkov ljudi -, je predsednik evropske komisije José Manuel Barroso po zgledu ameriškega predsednika imel v evropskem parlamentu nagovor o stanju v Uniji. Kot temeljne izzive v prihodnjem letu je omenil krizo, zagotavljanje rasti gospodarstva in odpiranje novih delovnih mest. A če ne bo spremembe miselnosti, bo rezultat Barrosovega nagovora spet kup novih poročil, strategij in akcijskih načrtov za predal.
Nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz že vseskozi opozarja, da je potrebna sprememba miselnosti. Bankirjem oziroma »čarovnikom« z Wall Streeta po njegovem ni mogoče očitati, da v zadnjih letih niso bili inovativni. Bili so zelo inovativni, le njihove inovacije so prinesle napačne oziroma kar škodljive učinke. Upoštevale so le čim večji dobiček v čim krajšem času, zato so s prevelikimi tveganji svetovno gospodarstvo spravili v največjo krizo po drugi svetovni vojni. Dom je osnovno premoženje za vsakogar in milijoni Američanov so to dobrino izgubili skupaj z vsemi prihranki. »Zaradi tega zdaj nimamo samo ekonomskega problema, ampak tudi socialnega,« je pred slabim letom dni v Bruslju ugotavljal Stiglitz. Da bi tveganje omejili in škodljive inovacije v prihodnje preprečili, je potrebna sprememba v miselnosti.
Ta sprememba miselnosti pomeni novo obliko kapitalizma, na portalu Huffington Post piše Peter Dreier, profesor političnih ved na Occidental Collegeu. Po njegovih besedah se veliko Američanov sprašuje, ali njihova država ni več sposobna oziroma nima več politične volje, da bi ohranila sistem, v katerem je srednji razred temelj družbe. Sicer pa je sedanja recesija samo poglobila probleme, ki so nastajali že desetletje. Ti problemi so povečevanje socialnih razlik v družbi, delovna mesta z nizkimi plačami, zaposlovanje za krajši delovni čas in slabšanje socialne varnosti. Vse več Američanov zato dvomi, da bodo njihovi otroci živeli bolje, kot živijo njihovi starši.
Enaka vprašanja bi si seveda morali postavljati tudi v Evropi, kjer srednji razred prav tako vse bolj izginja in povečuje se število revežev. Socialno tržno gospodarstvo je dejansko samo še fraza, s katero politiki in funkcionarji v Bruslju poskušajo miriti ljudi. Tudi v Evropi so države prezadolžene, le tri nimajo presežnega proračunskega primanjkljaja, sindikati pa zaradi vse slabših razmer in predlogov za zniževanje socialne varnosti konec meseca napovedujejo velike demonstracije. Te demonstracije bodo samo nadaljevanje stavk, ki jih organizirajo po posameznih državah članicah. Zaposlovanje za določen čas, zaposlovanje prek agencij in druge oblike nizko plačanih del, ki vse več ljudem omogočajo le životarjenje oziroma jih silijo, da opravljajo več del hkrati, so tudi v Evropi postale vsakdanjost. Tudi v Evropi je bolj od socialne varnosti pomemben čim večji dobiček podjetij v skladu s prepričanjem, da gospodarstvo lahko raste v nedogled, da je treba čim več proizvajati in v nedogled spodbujati potrošnjo, ne glede na dejanske potrebe in omejenost virov in zmožnosti okolja. Socialno tržno gospodarstvo je v zadnjih letih v Evropi nadomestil liberalistični kapitalizem, ki temelji na špekulacijah in se je s sedanjo krizo dejansko sesul, samo tisti, ki imajo od njega koristi, tega še nočejo priznati, ker hočejo iz njega na račun revnih potegniti še tisto, kar je ostalo. Ker imajo v rokah bogastvo, lahko premožni plačujejo lobiste, ki vplivajo na odločitve politikov, ob tem, da imajo na pomembnih položajih v državnih službah nastavljene svoje ljudi - nekdanji direktorji bank recimo sedijo v vladnih pisarnah in parlamentarnih odborih, ki odločajo o novi zakonodaji o regulaciji in nadzoru finančnega sektorja, ki naj bi preprečevala špekulacije in kockanje s finančnimi produkti, ki prinašajo dobičke le ozkemu krogu izbrancev in povzročajo vse večje socialne razlike v družbi. Enako imajo svoje ljudi na takšnih položajih družbe, ki razvijajo in patentirajo gensko spremenjene rastline, prehrambene in farmacevtske nadnacionalke, energetski koncerni ...
Peter Dreier piše, da so sedanje razmere podobne, kot so bile pred drugo svetovno vojno, v času velike depresije. Takrat je predsednik Franklin Roosevelt skupaj s kongresom pripravil ukrepe in orodja, prek katerih je zvezna oblast zagotovila oživitev gospodarstva. Kritiki so ga zaradi tega zmerjali s socialistom. Enakih kritik je deležen sedanji predsednik Barack Obama, ne glede na to, kaj predlaga - zdravstveno reformo, zaščito potrošnikov pred zlorabami prek kreditnih kartic, povečanje pomoči za študente ... Toda dejansko ne gre za izbiro med »kapitalizmom in socializmom«, ampak za vprašanje, kakšna oblika kapitalizma je najboljša za vzpostavitev zdrave družbe.
Ena oblika kapitalizma se imenuje fundamentalizem prostega trga, kjer so potrošniki, delavci in družine prepuščeni samim sebi, svoji lastni iznajdljivosti, poslovneži pa počnejo, kar hočejo, saj vlada nima tako rekoč nikakršnih pristojnosti, ker vse ureja »nevidna roka trga«. Dreier to obliko kapitalizma imenuje »kapitalizem brez pravil«. Druga oblika kapitalizma je, kjer družba postavlja pravila in standarde za trgovino. To so standardi in pravila za zaščito potrošnikov, zaposlenih in okolja pred neodgovornim ravnanjem poslovnežev. To neodgovorno ravnanje so pretirano onesnaževanje okolja, prevelika tveganja in špekulacije bank pri posojanju denarja, neustrezne razmere na delovnem mestu, proizvodnja nevarne in neustrezne hrane, zdravil, neupoštevanje minimalne plače, različne oblike diskriminacije. Obliko kapitalizma, ki ima vzpostavljena pravila in standarde pred tovrstnimi zlorabami, Dreier imenuje »odgovorni kapitalizem«.
Brez jasnih pravil, ki jih določi vlada, po njegovih besedah kapitalizem postane anarhija in lumparija. »Vsak segment industrije vključno s potrošniki postane kratkoviden in pogolten, ker ne vidijo nevarnosti, ki prežijo za vogalom. To se je zgodilo finančnemu in nepremičninskemu sektorju - gradbenikom, bankam, posrednikom, investitorjem, bonitetnim agencijam in drugim -, ko so dosegli deregulacijo, za katero so si prizadevali,« piše Peter Dreier. Nekaj pravil je Baracku Obami v zadnjem času vendarle uspelo uveljaviti, a problem je, da Američani nimajo denarja, da bi lahko poplačali svoje kredite.
Sedanje razmere v ZDA so zelo podobne tistim konec 18. stoletja, ko je prav tako bila doba nebrzdanega in nereguliranega kapitalizma. To je bilo obdobje združevanj, koncentracije premoženja v rokah peščice premožnih in vpliva tako imenovanih roparskih baronov na politiko. Takrat se je prepad med revnimi in bogatimi v ZDA drastično povečal. Enako je danes, ko ima 1 odstotek najpremožnejših Američanov v lasti skoraj 40 odstotkov delnic podjetij, polovica Američanov nima nobene delnice, peščica velikih družb obvladuje večino sektorjev gospodarstva.
ZDA imajo danes največjo koncentracijo prihodka in bogastva po letu 1928, piše Dreier. Predsedniki uprav 500 največjih družb so lani v povprečju zaslužili 9,25 milijona dolarjev, kar je 319-krat več, kot je zaslužil povprečni zaposleni. Leta 1990 je bil zaslužek predsednikov uprav 109-krat višji, leta 1980 pa 42-krat. Neto premoženje 400 največjih milijarderjev v ZDA je bilo predlani vredno 1600 milijard dolarjev, kar je več od premoženja 56 milijonov družin na spodnji polovici družbe.
Ta razlika v bogastvu se kaže v vplivu na politiko - bogataši imajo preveč vpliva na politiko. Anketa javnega mnenja je lani pokazala, da je 77 odstotkov Američanov prepričanih, da je preveč moči koncentrirane v rokah nekaj velikih družb, 62 odstotkov vprašanih je prepričanih, da imajo podjetja prevelike dobičke.
Očitno vprašanje, ki si ga postavljajo Američani danes, je zato, kako postaviti pravila in standarde, ki bodo preprečevali zlorabe družb in poslovnežev, zagotavljali trajnostno rast gospodarstva, ljudem omogočali dostop do izobraževanja, zdravstvene oskrbe, otroškega varstva in varčevanje za pokojnino. To je vprašanje tudi za EU, a evropski politiki in funkcionarji še vedno ponavljajo stare fraze, da je kriza dosegla dno in je gospodarstvo na poti okrevanja, in izvesti je treba reforme. Reforme, ki jih predlagajo, prizadevajo običajne ljudi (podaljševanje delovne dobe, zamrznitev plač, dvig davkov, uvedba novih davkov ...), bogatašev se večinoma ne dotikajo. Finančni ministri članic EU se recimo še vedno prepirajo o uvedbi davka na banke in o obdavčitvi bančnih transakcij, ki naj bi preprečila špekulacije. Bank, ki so jih pred bankrotom reševali z milijardami evrov davkoplačevalskega denarja, še vedno niso pripravljeni prisiliti, da bi iz svojih bilanc počistile naložbe v gnile ameriške vrednostne papirje, da bi prenehale s špekulativnimi posli in spet postale klasične banke, ki so servis gospodarstvu. Lobisti prehrambenih gigantov še vedno uspešno preprečujejo sprejem ostrejših predpisov in standardov za označevanje živil, evropska komisija pod pritiskom peščice družb vse bolj rahlja pravila za prodajo in gojenje gensko spremenjenih rastlin (GSR) ...
Razmere v EU je v tem tednu v evropskem parlamentu v razpravi po nagovoru predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa najbolje opisal poslanec zelenih Daniel Cohn-Bendit: evropske ustanove se prerekajo med seboj o razlagi lizbonske pogodbe, zato nihče za nič ni odgovoren, evropska komisija, katere naloga je nadzor nad izvajanjem evropskega pravnega reda, pa je svetovna prvakinja v objavah lepih izjav, ko je treba povedati, da je kaj narobe, pa je svetovna prvakinja v odsotnosti. Namesto da bi kršitelja imenovala in predlagala sankcije, »gredo raje v cerkev molit in prosit, da bi se problemi rešili sami od sebe«. Barroso je po poslančevih besedah zato odsotni predsednik v EU, ki nujno potrebuje predsednika.
Za reševanje resnih problemov je potrebna učinkovita oblast. »Smo na križišču, tako kot v času velike depresije je spet treba reševati kapitalizem. A kakšno obliko kapitalizma,« sprašuje Dreier. To je odgovoren kapitalizem, a ob tem je treba na novo opredeliti, kaj je »zdravo« gospodarstvo in poslovno okolje. To pomeni, da so blaginje deležni ljudje, ki delajo, da tisti, ki delajo in dobivajo plačo, zaslužijo dovolj, da niso reveži in so lahko del srednjega razreda, to so razmere, ki omogočajo poslovne priložnosti in zagotavljajo varnost. Vlada je odgovorna, da tistim, ki hočejo delati, zagotovi, da lahko delajo, seveda za ustrezno plačo, v ustreznih delovnih razmerah, imajo zagotovljeno socialno varnost in prosti čas. Temeljni cilj mora biti »več dobrih delovnih mest«, takšna delovna mesta so osnova, na kateri stoji »odgovorni« kapitalizem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.