Zamrznitev javnih plač / Ali reforma ali knjižice?

Na javnem televizijskem kanalu France 2 je bila v ponedeljek zvečer, na predvečer stavke, ki so jo ob začetku parlamentarne razprave o pomiku upokojitvene starosti s 60 na 62 let sklicali združeni sindikati, prva odmevna popočitniška politična pogovorna oddaja. V njej je predsednik poslanske skupine vladajoče Sarkozyjeve desničarske stranke UMP Jean-François Copé večkrat vprašal političnega nasprotnika, v javnosti sicer priljubljenega socialista Pierra Moscovicija (ta naj bi kandidiral na predsedniških volitvah leta 2012, če se za kandidaturo ne bi odločil javnomnenjski levičarski favorit Dominique Strauss-Kahn), ali bodo imeli socialisti po morebitni zmagi čez dve leti toliko moči, da bodo predvidoma do konca meseca uzakonjenih 62 let vrnili na 60 let. Prepričljivega odgovora ni dobil. A ko je Nathalie Arthaud, nova sekretarka legendarnega skrajno levičarskega trockističnega Delavskega boja (Lutte ouvrière), zgodaj zjutraj na dan stavke, ko so mediji v jutranjih oddajah že poročali o kaosu na železniških postajah in na cestah, na isti televiziji trdila, da podaljševanje življenjske dobe Francozov nikakor ne bi smelo vplivati na starost ob upokojitvi, in obljubljala zaostrovanje stavke, se je marsikdo spraševal, v katerem svetu živi. Čeprav je v javnomnenjskih raziskavah 60 do 70 odstotkov vprašanih prejšnji teden soglašalo s stavko, se jih je 53 odstotkov vseeno zavedalo, da je reforma pokojninskega sistema nujna. Treba bo delati več in dlje, izenačiti prispevno stopnjo in delovno dobo v javnem sektorju z zasebnim. Stavka pa naj bi bila nujna vsaj za to, da bi zakonodajalec pripravil olajšave za zaposlene v napornih poklicih in tiste, ki so začeli delati zelo zgodaj, ter da bi delodajalce prisilil, da bi zaposlovali tudi starejše, ki jih zdaj noče zaposliti nihče. Ozračje je pregreto tudi zaradi domnevno premajhne obremenitve kapitala, dobička velikih korporacij in osebnih prejemkov najbogatejših slojev. Kritiki reforme namreč poudarjajo, da bo iz tega naslova v pokojninsko blagajno do leta 2025, ko bo ta za potrebe izplačila pokojnin na leto potrebovala 45 milijard evrov, vanjo kanilo le dobrih 750 milijonov.
Sindikalni in policijski viri, vsak zaradi svojih interesov, demonstrantov namenoma ne preštevajo po učinkoviti metodi, ki jo že uporabljajo nekateri španski mediji. V torek zvečer so prvi poročali o 2,7 milijona udeležencev stavke na 220 shodih v celinski Franciji in na čezmorskih ozemljih, drugi pa le o nekaj več kot milijonu. Prvi jih preštevajo tako, da štejejo vrste v mimohodu in jih množijo z domnevnim številom stavkajočih v vrsti, policisti najamejo stanovanja ob poteku sprevoda in izza zaves štejejo skupine po deset udeležencev.
Manj pomembno je, koliko jih je zares bilo, pomembnejše je vsekakor dejstvo, da so, medtem ko je peščica najbolj zagrizenih napovedovala ponovitev maja 1968, če vlada iz parlamentarne procedure ne bi umaknila napovedane pokojninske reforme, voditelji sindikatov začeli pozivati k sprejetju takšne reforme, ki bi jo bilo mogoče sprejeti s konsenzom.