Vanja Pirc

16. 9. 2010  |  Mladina 37  |  Družba

Superjutri

Kdo ali kaj je tandem Übermorgen, ki se je v zadnjih letih v svojih umetniških projektih loteval spodkopavanja treh velikih velikanov e-biznisa, Googla, Amazona in eBaya?

/media/www/slike.old/mladina/intbernhardbk.jpg

© Borut Krajnc

Ste že kdaj pomislili na možnost, da bi lahko kakšna res velika svetovna korporacija pojedla samo sebe? Da bi se povsem finančno izčrpala in na koncu morda celo samoukinila? In da bi vse skupaj sprožila vaša mala akcija? Ok, takšen scenarij bi si veliko lažje predstavljali v slovenskih razmerah, že zato, ker smo bili v zadnjih letih priča tajkunskim zgodbam s finančnimi izčrpavanji podjetij, z menedžerskimi odkupi in na koncu celo z nekaj odmevnimi policijskimi akcijami. Ampak vseeno - zakaj ne bi pomislili širše? Zakaj se ne bi spravili na kakšno globalno podjetje, recimo na spletnega velikana Google, ki ima glede na podatke Net Market Share samo pri spletnem iskanju v svetovnem merilu več kot 80-odstotni tržni delež? Ali bi se sploh upali spraviti na Google, ga postopoma prevzeti in na koncu celo ukiniti?
Podobna vprašanja je leta 2004 premleval znani avstrijski (net)artistični dvojec s simboličnim imenom Übermorgen. Tandem, ki išče »dan po jutrišnjem« ali »superjutri«, sestavljata Hans Bernhard in Maria Hass, ki jo bolje poznamo kot Lizvlx. Par sta tudi zasebno, imata dva majhna otroka, skupaj pa sta začela delovati pred desetletjem, potem ko je Lizvlx, sicer poslovna ženska, obupala nad delom v oglaševalski agenciji, Hans pa je zapustil korporativno umetniško skupine etoy, ki se je je prijela oznaka »prva ulična tolpa informacijske super avtoceste«. Tudi Übermorgen zanima ta informacijska avtocesta, nove tehnologije, pa dogodki okrog nas, pa kontroverznost, avantgarda, performansi, aktivizem, gverilske akcije in hekerstvo, zato ne preseneča, da sta se njegova člana zapičila v korporacijo Google. »Že takrat je imel največji tržni delež na globalnem tržišču, po drugi strani pa so me jezila umetniška dela, ki so uporabljala Googlove tehnologije in sploh niso razmišljala o tem, kaj pravzaprav počnejo. Običajno nimam težav z deli drugih umetnikov. Če mi niso všeč, jih pač ne gledam in mi ni mar zanje. A bilo jih je preveč,« se spomni Hans. Vprašanje torej ni bilo, ali se lotiti Googla ali ne, temveč kako se ga lotiti.
Skupaj s še dvema umetnikoma, Alessandrom Ludovicom in Paolom Ciriem, so se odločili, da izpeljejo akcijo Google Will Eat Itself (Google bo požrl samega sebe). Osredotočili so se na Googlov oglaševalski sistem in začeli so ga izkoriščati tako, da so dali Googlu na voljo celo morje (skritih) spletnih strani in mu prepustili njihovo oglaševanje. Vse skupaj ne zveni nič posebnega. Lastniki tistih spletnih strani, ki se oglašujejo s pomočjo Googla, vedo, da ta razpošlje povezave nanje na številne druge spletne strani, in ko kdo klikne na te povezave, sami od Googla dobijo manjši prihodek. Ampak Übermorgnovih spletnih strani je bilo celo morje in klikov nanje tudi, s tem pa so se jim začele na bančnem računu v Švici kopičiti večje vsote denarja. Trenutno ga je že za okoli 400.000 ali 500.000 evrov. In s tem denarjem so sproti kupovali Googlove delnice, s čimer je Google dejansko žrl samega sebe.
Hans je sicer realističen, zaveda se, da nimajo šans, da bi sami kdaj zares postali večinski ali celo edini lastniki Googla, saj bi sami za to potrebovali 202.345.117 let. A če bi se jim pridružilo 10 milijonov somišljenikov, bi jim to s skupnimi močmi menda lahko uspelo v trenutku. »Za revolucijo potrebuješ samo enega človeka. Eno idejo. Večina ljudi pa v resnici ni zainteresirana za to, da bi sesula korporacijo. Nasprotno, želijo uporabljati njene storitve. In tudi sicer v življenju niso aktivni, so kot ovce. Naša poanta je bila tako ali tako drugje. Uspelo nam je dokazati, da je mogoče tudi tako veliko korporacijo postopoma prevzeti, in to z minimalnimi sredstvi,« ugotavlja Hans. Sredstva se še vedno stekajo na račun, delnice še kupujejo. In kaj bodo z njimi? Jih bodo prodali, denar porabili za druge projekte? »Seveda ne, to je umazan denar. Nismo kriminalci, smo umetniki. S tem, ko se denarja in delnic ne dotaknemo, pokažemo, da nam ni šlo za zaslužek.«
Korporacija Google nad njihovim dejanjem seveda ni bila navdušena. Nasprotno, zagrozila jim je s tožbo. A medtem so se že lotili drugega projekta s podobno tarčo. Tokrat so se, ponovno s pomočjo skromnih orodij in še skromnejšega proračuna, lotili drugega velikana e-biznisa, Amazona, ki je sredi 90. let začel kot spletna knjigarna, danes pa je največji prodajalec spletnih vsebin. Amazon uporabnikom med drugim omogoča iskanje po ključnih besedah v celotnem tekstu 250.000 knjig v njihovem katalogu. A izkazalo se je, da ima ta storitev kar nekaj pomanjkljivosti, zato je uspelo Übermorgnu med julijem in oktobrom 2006 v okviru projekta Amazon Noir - The Big Book Crime (Zločin velike knjige) iz njegove baze »ukrasti« 3000 knjig. Knjige sicer niso ravno cele in ob njihovem prebiranju manjka kakšna stran ali pa del strani, a ne glede na to so pridobili velik del njihove vsebine in jo začeli brezplačno razpečevati. Nekaj knjig so pozneje tudi natisnili. Zanimivo pa je, da se je Amazon odzval povsem drugače kot Google. Na mizo je dal ponudbo, petštevilčni znesek, in program, s pomočjo katerega so »ukradli« knjige, nazadnje tudi odkupil.
Übermorgen se je predlani lotil še enega velikana e-biznisa, spletne strani za dražbe in nakupovanje eBay. Tokrat so se odločili za glasbeni projekt The Sound of eBay (Zvok eBaya), v katerem so v note predelali vsak vnos uporabniškega imena ali mejla, te unikatne, a enolične pesmi pa se je bilo mogoče naposlušati na spletni strani, ki je po videzu spominjala na tiste strani teleteksta, ki vabijo h klicem na vročo linijo. Digitalna razprodaja dragocenih osebnih podatkov s porno priokusom je opozarjala predvsem na problematiko nadzora v današnji družbi. Prav ta projekt pa je njihovo večletno početje tudi povezal v konceptualno celoto, saj so trije projekti s podobnimi tarčami prerasli v nenačrtovano triologijo s kratico EKMRZ, ki označuje e-biznis. Njeni delci so do nedavna gostovali tudi v ljubljanski Galeriji Vžigalica, kjer smo si lahko ogledali denimo ček, s katerim so 25. novembra 2005 kupili prvo Googlovo delnico, listali nepopolne Amazonove knjige in poslušali eBayeve pesmi.
Na povabilo Aksiome je Ljubljano obiskala tudi moška polovica tandema Übermorgen in vse razstavljene izdelke povezala v smiselno zgodbo. »Zame so predavanja o naših projektih pravzaprav najboljši način, da predstavim naše projekte. Naše delo je povezano z različnimi komponentami, kot so tehnologija, vizualne zadeve, glasba, in ekspresije projekta na vseh ravneh, v medijih, na blogih, telefonih ... in zgodba vse to skompresira. Po drugi strani pa rad vidim, da je jasno, da nam gre tudi za zabavo. Če ne drugega, že zato, da s tem pritegnemo pozornost. Vsaj v preteklosti nam je bilo to, da smo pritegnili občinstvo, zelo pomembno,« pravi Hans, a dodaja, da občinstva danes menda ne potrebujeta več. »Ne zanikam, še vedno je zabavno nagovarjati globalno občinstvo, a tega mi zdaj ni treba več početi. Če v to vložiš preveč energije, izgubiš nekje drugje. Najin fokus se je zato spremenil ... od hlastanja po občinstvu k raziskovanju. Zdaj mi je pomembno, da berem, produciram, delam stvari, ki me zanimajo.«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.