film / Butec na večerji

zadržan

Ugani, kdo pride na večerjo?

Francis Veber, francoski hitmaker, je leta 1998 posnel Večerjo butcev, komedijo o ošabnih, objestnih, snobovskih japijih, ki se gredo skrajno dekadentno »družabno« igro: eden izmed njih najde »idiota«, malega, povprečnega, nič hudega slutečega človeka, ki ga pripelje na večerjo, kjer ga potem vsi ponižujejo in vozijo žejnega čez vodo, ne da bi sam to opazil. Kdor pripelje največjega idiota, zmaga! Thierry Lhermitte je bil japi št. 1, Jacques Villeret pa njegov »idiot«.

Francis Veber mora biti zelo bogat, pa ne le zato, ker je bila Večerja butcev huronski hit ali ker ima za sabo že 40 let hitov, ampak tudi zato, ker so mnoge njegove komedije - tako tiste, ki jih je režiral in napisal (npr. Igrača), kot one, ki jih je le napisal (npr. Kletka za nore) - dobile h'woodske rimejke. Veberjeve komedije so komedije dobrih premis - in to ima Hollywood najraje. Kar pa ne pomeni, da so se rimejki posrečili - ne, ravno obratno, v glavnem so padli daleč od originala, po tej poti pa gre tudi Butec na večerji, rimejk Večerje butcev, v katerem v kožo Lhermittove superiornosti in usnje Villeretove naivnosti stopita Paul Rudd in Steve Carell, nižji finančnik pri nekem investicijskem skladu in ne ravno inteligentni, asocialni, sramežljivi, deviški državni uradnik. Večerja, ki jo obljubljata naslov in Veberjeva premisa, je le fusnota, ki poveže Rudda in Carella, tako da postaneta mobilna budy-buddy enota, ali bolje rečeno: nerodni Carell poskrbi, da se Ruddovo življenje spremeni v kaotični teater absurda, nesporazumov, prekrokanih gagov, visoke intenzivnosti, patetičnega sadizma, psihotičnih vinjet, politične nekorektnosti, pompoznih seksualnih metafor in sekularne homosocialnosti. Rudd, romantik, ki potrebuje odrešitev, in Carell, lunatik, ki ne ve, kje je klitoris, se torej po sili razmer »poročita« - tako kot sta se ob izbruhu velike finančne krize po sili razmer »poročila« privatni in javni sektor: in glej, no, Carell je predstavnik javnega, Rudd pa predstavnik privatnega, celo finančnega sektorja, ki je krizo zakuhal. Rudd - tako kot privatni, finančni sektor - potrebuje državno intervencijo, bailout, odrešitev, ki jo nudi Carell, hendikepirani konjičkar s srcem na pravem mestu, angelska metafora države. Butec na večerji je komedija, ki ne pušča nobenega dvoma: država je idiot.