Intervju / Dvoboj, ki je določil zgodovino

Jonathan Jones je priznan britanski umetnostni zgodovinar in član žirije londonske galerije Tate, ki podeljuje Turnerjevo nagrado za izjemne umetniške dosežke, s svojimi kolumnami pa se redno pojavlja tudi v časopisu Guardian. Letos je izšla njegova knjiga The Lost Battles (Izgubljeni bitki), v kateri izjemno slikovito orisuje življenje v Firencah na vrhuncu renesanse. V tistem času, na prehodu iz 15. stoletja v 16. stoletje, so bile Firence najbolj demokratična in najstabilnejša mestna država v Evropi, ki je uveljavljala najvišje ideale republikanizma. Mesto ni priznavalo drugega vladarja razen kralja kraljev Jezusa Kristusa in se je z dušo in s krvjo borilo proti vrnitvi in ponovni vzpostavitvi diktature družine Medici, ki je dolga desetletja vladala Firencam, preden so jo leta 1494 strmoglavili v ljudskem uporu in izgnali iz mesta. Prvi, ki je prevzel vodenje republike po odhodu Medičejcev, je bil verski gorečnež Girolamo Savonarola, ki so mu ljudje pripisovali, da je delal čudeže in doživel razodetje. Kot je zapisal Jones, »revolucija navadno žre svoje otroke, a ta je svojega očeta zažgala«. Savonarola je resda dal v imenu republike postaviti Veliko dvorano (Sala del Consiglio Grande) za zborovanja ljudi, da so lahko odločali o pomembnejših stvareh v mestu, vendar je hkrati odrejal javno uničenje simbolov moralne nečistosti. V njegovih kresovih so goreli tudi številne knjige in imenitna umetniška dela, dokler se niso množice obrnile proti njemu in nazadnje je na grmadi zgorel še sam. Leta 1498 sta tako na čelo republike stopila Piero Soderini in njegov svetovalec Niccolo Machiavelli. Slednji se je zelo dobro zavedal pomena umetnosti kot političnega orodja. Dva največja umetnika, ki so ju Firence takrat imele, Leonarda da Vincija in Michelangela Buonarrotija, je vpoklical v službo republike. Naročil jima je, naj v Veliki dvorani naslikata vsak svojo sliko, ki bo prikazovala veličastno zgodovino firenškega vojskovanja in tako v ljudeh zbujala ponos in zvestobo republiki. To je bil uvod v odkrit dvoboj med genijema, ki sta bila že pred tem tekmeca in zaprisežena sovražnika. Firence so bile svet v malem in ta svet je bil resnično premajhen za oba. Vedela sta, da bodo zmagovalca kovali v zvezde, poraženec pa bo moral zapustiti mesto, najverjetneje za vedno. In tako je nazadnje tudi bilo.

Navkljub razcvetu visoke kulture so bile Firence v renesansi še vedno družba, prežeta z malenkostnimi zamerami, osebnimi intrigami in maščevanjem, ki je vodilo celo v nasilje. Nič čudnega torej, da je tako razpoloženje vladalo tudi med umetniki.

> Da, Firence so takrat imele okrog 60.000 prebivalcev in to je bila družba, v kateri so na splošno stvari potekale iz oči v oči, saj so se ljudje med seboj poznali, predvsem tisti z istih interesnih področij. Zelo razvito je bilo tudi javno življenje, ki je potekalo na ulici. Navada je bila, da so se ljudje posmehovali drug drugemu, se žalili, tekmovali med seboj; spletke so bile del življenja. Dodajmo k temu še javne usmrtitve in občasne nerede. Machiavelli, ki je bil navkljub svojemu sedanjemu negativnemu slovesu zagrizen republikanec, je denimo trdil, da je tekmovalnost pomembna za življenje republike. Zgodovinar Giorgio Vasari je v delu Življenja arhitektov, slikarjev in kiparjev iz leta 1550 zapisal, da se je v Firencah vse vrtelo okrog tekmovalnosti in da so bili ljudje obsedeni s tekmovanjem. Ne gre za kritiko, temveč za odsev tistega časa. Leonardo je v knjigi Nasvet mlademu umetniku prav tako govoril o tem, da je nesrečen umetnik, ki ne premaga svojega učitelja. In to je osrednji namen moje knjige: razumeti Leonarda in Michelangela tudi skozi prizmo tistega časa tekmovalnosti in nasprotij.