Legenda sovjega kraljestva

za

Noč sveta.

Legenda sovjega kraljestva je film o odisejadi Sorena (Jim Sturgess), mlade sove, ki mora preboleti padec z matičnega drevesa, preživeti represivno Akademijo za sirote, premagati temno vojsko padlega kralja, odrešiti izdajalskega brata, ki je padel na temno stran, najti Veliko drevo in osvobodilno fronto sovjega kraljestva ter prerasti svoje idealiziranje lokalne mitologije. Govoreče sove niso edina ekscentričnost tele animirane adaptacije fantazijskih romanov Kathryn Lasky - in tudi to, da pikirajo druga na drugo, še ni vse. Ko se začnejo pobijati, je to, da »leti perje«, najmanj, kar lahko rečemo. In tam nekje vmes, v slow-motionu, odtekajo vodne kaplje, kot da bi jim v tej »noči sveta« merile čas.

O trenutkih, ki se topijo kot solze v dežju, je vse vedel že Iztrebljevalec, ki se je prav tako dogajal v »noči sveta« - v večni noči, ki je zajela futuristični, antiutopični, postapokaliptični svet. Tudi Iztrebljevalca je krasil ekspresivni nočni skyline, vključeval pa je tudi sovo, hja, tisto mehanično, artificielno sovo v lobiju korporacije Tyrell, proizvajalke replikantov, androidov, ki so neločljivi od ljudi. Trik je kakopak v tem, da prav artificielna sova »namigne«, da je tudi Rachael artificielno bitje, da torej v resnici ni človeško bitje, ampak replikantka, toda replikanti - androidi, kiborgi - so v Iztrebljevalcu, kot se izkaže, bolj »živi« in bolj »človeški« od človeških bitij. In Zack Snyder, specialist za ekranizacije »nemogočih« projektov, kot sta recimo stripa 300 in Watchmen (oba sta veljala za deli, ki ju je »nemogoče« posneti), poskrbi, da so sove videti bolj »žive« in bolj »človeške« od človeških bitij, tako da živih ljudi ne pogrešate. Sove, ki krila razprejo šele, ko je vsega konec (ko se konča dan, ko pade noč), so dobra metafora sveta, v katerem so sove vse, kar je ostalo od človečnosti. Snyder je morda zrel za ekranizacijo ultimativnega nemogočega projekta: Iztrebljevalca.