intervju / Dr. Anton Kramberger, sociolog

Dr. Anton Kramberger je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede, ukvarja se s preučevanjem trgov dela, med drugim je raziskoval tudi politične elite v Sloveniji. Stavko javnega sektorja je napovedal še v času uveljavitve Virantove reforme, danes pa pravi, da se v Sloveniji ne razmišlja o prihodnosti, pač pa samo, kako zadovoljiti interese kapitala. Družba je v krizi, namesto rešitev pa vladajoča avtokracija kratkovidno ponuja le klestenje stroškov. S tem si sami žagamo vejo, na kateri sedimo.

Je stavka dela javnega sektorja razkrila napetosti med javnim in realnim sektorjem, med tistim, ki dela, in tistim, ki naj ne bi delal?

Do takšnih izrazov, ki skušajo mobilizirati javnost, sem zelo zadržan. Že v samem izhodišču mi nista všeč izraza realni in nerealni sektor, menjalni in nemenjalni. Vsi ljudje so realni, samo potipati jih je treba. Prav tako so realne dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo. Prepričanje, da je neko delo več vredno kot drugo, pa je stvar vrednostne sodbe ali ideologije, ščuvanja. Po nemarnem smo se vrnili v stare čase, ko je dialektični materializem skušal ustvariti ostro razliko med proletarci in družbeno nadstavbo, ki menda ne dela nič in samo troši. V trdem kapitalizmu je tudi funkcija tistih, ki presegajo golo produkcijo, neka realna funkcija, pa čeprav je ta samo spodbujanje potrošnje ali koordinacija vseh podsistemov. Že sredi osemdesetih let smo opustili to primitivno binarnost, ki nas je tako motila, drugače ne bi prišli nikamor, zdaj pa smo se na vrat na nos spet vrgli vanjo in obujamo neke vrste kapitalistični komunizem. Če v produkciji spoštujete konzumente, saj zanje se pravzaprav vedno dela, vam še na misel ne pade, da vsega, kar to podpira, z zasebnimi in javnimi storitvami vred, ne bi šteli v en sam sistem. Pomembna je uspešnost celotnega sistema, ne pa zožena produktivnost enega podsistema. Je mama, ki skuha zdravo juho za družino, ki boža otroke, je oče, ki pripoveduje pravljice, režija?