Plošče / The Roots: How I Got Over

+ + + + +

Privrženci starošolskega hiphopa v njegovih sodobnih različicah ne najdemo prav veliko razlogov za zadovoljstvo. Že dolgo se zdi, da je ustvarjalcev, ki bi znali v aktualni čas uspešno prevajati razburljiva izročila svojih prednikov, vse manj. Inventivnost in svežino so zamenjali preverjeni, ut-rujeni obrazci, duhovitost izpodriva duhamornost, igrivost je pozabljena v premočrtnih ponavljankah. Eden redkih kolektivov, ki še danes osvetljujejo razburljivost zlatega obdobja hiphopa, pa je nedvomno philadelphijska zasedba The Roots. Na neki način razumljivo, navsezadnje njeni začetki sežejo v čas, ko je hiphop doživljal svoje najodmevnejše trenutke. Konec osemdesetih let minulega stoletja sta na skupno ustvarjalno pot stopila osrednja člana skupine, bobnar Questlove in stihoklepač Black Thought, ki tudi na novem, devetem studijskem albumu ostajata glavno gonilo kolektiva. Tisto, kar peterico oziroma sedmerico loči od njenih sodobnikov, je najprej takojšnja prepoznavnost, izvirnost. Svojo estetiko, v katero staplja vplive mnogoterih, predvsem črnskih muzik, gradi na živem inštrumentiranju, to pa bi v primerjavi z bolj uveljavljeno semplersko produkcijo logično sicer moralo pomeniti manj manevrskega prostora za sveže domislice. Toda skupina The Roots niti po dvajsetih letih ne kaže znakov iztrošenosti. Prej nasprotno.

Zasedba z vsakim novim albumom poglablja svojo zrelost, pri tem pa se opira predvsem na izjemen občutek za pop senzibilnost. Zato ni presenetljivo, da danes velja za eno najpopularnejših hiphop zasedb in (ironično) nagovarja celo publiko z odklonilnim odnosom do raperskih vsebin. Plošča How I Got Over se drugače od poskočnih, razigranih predhodnic Rising Down (2008) in Game Theory (2006) napaja v umirjenejših, kontemplativnih, lirično poglobljenih vsebinah iz nekoliko bolj oddaljene preteklosti, ki pa so po novem - po zgledu zadnjih dveh plošč - nameščene v nenaporno, celo lahkotno formo. Toda skladbe niso zato za nič prikrajšane. Zanimivih domislic se zasedba loti le bolj subtilno, sofisticirano, hkrati pa skladbe kljub poenoteni, elegantni soulovski pop liniji ohranijo individualnost. Tu na pomoč priskočijo gostujoči vokalisti Blu, Phonte, Peedi Peedi, John Legend, povratnik Dice Raw, posemplana Joanna Newsom in drugi, ki skladbam pritisnejo vsak svoj pečat. In v čem je skrivnost uspeha zasedbe? Nedvomno predvsem v njenem obsežnem poznavanju glasbene zgodovine, ki jo skozi pop senzibilnost že dobrih petnajst let bogati tudi sama. Njena glasba preprosto očara vsakič znova in vzgibe za kakršno koli revolucijo zatre že v kali. Premis za zanimivo glasbeno ustvarjanje ni treba poizumljati, treba jih je le znati izkoristiti. In zasedba The Roots to počne naravnost izvrstno!