Manipulator / Ko ciganček postane najdenček

Otroški in mladinski program Televizije Slovenija je v začetku oktobra po literarni predlogi, črtici Ciganček pisatelja Franca Ksaverja Meška, napisani v začetku 20. stoletja, začel snemati mladinski film Najdenček. »Celotna zgodba prikazuje nekdanje običaje in čas pozabljenega načina življenja,« je zapisano v sporočilu za javnosti RTV Slovenija, v katerem so navedeni tudi igralci. Glavni lik upodabljajo sami slovenski otroci, to pa zato, ker naj v filmskem scenariju ne bi bila pomembna otrokova narodnost - zato tudi naslov Najdenček. Scenarist Boštjan Rihtar poudarja, da je Meškovo zgodbo uporabil kot predlogo, »pri pisanju scenarija pa mi ni bilo pomembno, kdo ali kakšne barve je Leksej, temveč sporočilo pripovedi: mlad človek, ki ima plemenit cilj in se trudi, bo ta cilj tudi dosegel«.
Pripoved govori o otroku, ki se od starejšega vaškega muzikanta nauči igranja violine in pri tem konjičku vztraja tudi med službo pastirja. Po prepiru z enim izmed pastirjev, ki njegovega igranja ne prenese, mu ta vzame violino in jo vrže v prepad. Ker pa je otrokova ljubezen do glasbila močna, želi igranje nadaljevati za vsako ceno. »Pomembno sporočilo zgodbe je, da se mlad človek, ki ima plemenit cilj, za dosego tega trudi,« pojasnjuje Rihtar. Z zgodbo želi opozoriti tudi na hladen odnos mladih do starejših, ki so jim ti pogosto v napoto. Prepričan je, da je bila to tudi ena izmed tem črtice, z njo pa je pisatelj želel opozoriti na pomen izkušenj in znanja starejših za mlajše rodove.
Primerno je, da scenarist poudari, kar se mu zdi pomembno in naredi priredbo, kot želi. To je temelj umetniške svobode. Vseeno pa bi bilo zanimivo videti film, v katerem romska narodnost ne bi bila izpuščena. Tako bi z umetniškim izrazom opomnili na položaj ali dojemanje Romov, ki je tudi skoraj sto let po tem, ko je bila črtica napisana, še vedno sporno.
V izvirni zgodbi namreč Ciganček umre, ker mu nevoščljivi pastir violino vrže v prepad, Leksej pa pri iskanju glasbila še sam zgrmi v globino.
Simbolično podobnih zgodb je še danes polno: najsi je padec v globino preselitev Romov iz Ambrusa v Postojno in nato Ljubljano, deportacija iz Francije v Romunijo ali vsakodnevni odnos do še vedno prevečkrat stigmatizirane etnične skupine.