Plošče / Andy C.: Nightlife 5

+ + + + +

Če obstaja kraljestvo drum and bassa, potem je človek z žezlom in s krono Andy C., manj znan kot Andy Clarke, bolj kot The Executioner. Monarh je bil paradoksalno izbran po demokratični poti: vsako leto angleški podložniki glasujejo, kdo je najboljši in kdo je kaj v otoški drum and bass glasbi. Njegovo visočanstvo Andy je bil izbran že deseto leto zapored. Valovje mladih DJ-ev in vsakoletnih pretendentov na naslov je omagalo ob strmih čereh dvorca Ram Records, ki je najuglednejša izmed vseh drum and bass založb. Prav njej nadobudni producenti, ki si želijo uspeha, praviloma najprej ponudijo svoje izdelke. Veliko je poklicanih, malo izbranih. Zaradi tega je kralj sila izbirčen in spretno manipulira z ekskluzivnostjo svojega zvočnega arzenala, ki ga med živimi nastopi deli z eminentnimi soborci Subfocusom, Shimonom in drugo dvorsko družbo. Kak velik hit rad rafalira tudi slabo leto, preden izide na vinilki. In če je to Andyjev ščit, sta njegov meč hitrost in tehnika miksanja. Le vladar vinilko praviloma posveti v umetniško delo. In Andy to dela najhitreje. Na peti izdaji Nočnega življenja v dveh urah in četrt na dveh mešanih ploščkih predstavlja 63 primerkov sedanjosti in prihodnosti drum and bassa. V bistvu ogromno novosti (beri: prgišče biserov) založbe Ram Records in še kaj iz zgodovinske zaloge, ki jo ustvarja 18 let, tako rekoč od začetkov žanra. To ni malo godbe. Izdaja v seriji Nočnega življenja s fanfarnim uvodom zapelje na dve vožnji, ki se raztezata po dolgem in počez skozi zvočno krajino, pretežno na peklenski odisejadi, prežeti s streljačinami iz vesoljskih bitk, melodičnih preludijev pred grozljivkami, posodobljenih plesnih koračnic in drugih fragmentov, vpetih v obe epski deli, ki končata med pravljico in pralnico. Da ne omenjam vmesnih asociativnih zvočnih navez od Metallice do Pink Floydov.