8 dni na teden / Predor stoletja ali kupčija s hudičem?

V petek, 15. oktobra, ob 14. uri in 17 minut je švicarska televizija prenašala preboj zadnjega metra 57-kilometrskega »predora stoletja«, odslej najdaljšega predora na svetu. Čeprav so se zamisli za ta veličastni projekt porodile že leta 1947, so Švicarji šele več kot 40 let pozneje, leta 1992, na referendumu potrdili, da si želijo že tretjega predora pod alpskim masivom Gotthard. Dvocevni predor, namenjen izključno železniškemu prometu, bo res končan šele leta 2017. Takrat bodo lahko potniški vlaki skozenj grmeli s hitrostjo 250 kilometrov na uro, potovanje med Zürichom in Milanom pa bo krajše skoraj za uro. Predor pa je obenem najpomembnejši švicarski okoljski projekt, saj naj bi tovorne kompozicije, s hitrostjo 160 kilometrov na uro, na leto prepeljale skoraj milijon tovornjakov, ki so se doslej valili skozi leta 1980 dokončani istoimenski cestni predor. Švicarji so se morali dogovarjati tudi s sosedi, saj učinkovitega tranzitnega prometa, brez vseh zainteresiranih partnerjev, ni - tudi ti bodo morali zgraditi nekaj infrastrukture, da tovornjaki ob konicah ne bodo več povzročali prometnega kaosa. Alf Arnold, predstavnik Alpske iniciative, ki je že maja 1989 zahtevala, naj Švica tovornjakom odreče gostoljubnost, je nedavno gostil delegacijo poslancev nemškega parlamenta. Nemčija bo dejavno sodelovala pri osem milijard evrov vrednem projektu, saj večina blaga na tej poti potuje iz nje ali vanjo.
Legenda pravi, da so želeli prebivalci utesnjenih vasic v kantonu Uri v osrednji Švici čez sotesko Schöllenen, po kateri teče reka Reuss, že davno zgraditi most, da bi lahko čezenj gnali živino in na drugem bregu obdelovali zemljo. Prikazal naj bi se jim bil hudič, ki naj bi jim bil most postavil za ceno ene človeške duše. Dogovor je bil sklenjen, hudič je res postavil most, vaščani pa so ga hoteli pretentati in so mu namesto človeka poslali kozla. Razkačeni hudič je proti mostu zalučal skalo, ga zgrešil, zato pa vaščanom obljubil, da se jih bo lotil z ognjem in žveplom - domnevno z današnjimi izpušnimi plini. Ogromna skala je do nedavna ležala prav na trasi bodoče dovozne ceste proti predoru, a previdni Švicarji je niso razstrelili, raje so jo spodkopali, prepeljali drugam, davkoplačevalce pa olajšali za tristo tisoč frankov. Martin Kopp, generalni vikar za osrednjo Švico, sicer ni povsem prepričan, da je »zgodba resnična«, vseeno pa pravi, da je šel človek v vsem predaleč. Tudi lastnika visokogorske kmetije, zakonca Maria in Bernard Brand Walker, se strinjata, da je za uničujoče hudourniške vode, ki so leta 2005 skoraj odnesle vas Bristen, kriv predvsem promet. Najprej most, potem prvi predor leta 1882, za katerega naj bi hudič zahteval kar 177 duš, potem še cestni predor in zdaj še najdaljši predor na svetu, ki ga »v trebuhu Zemlje« kopljejo človeški stroji, po njunem ne morejo prinesti dobrega. Z njima soglašajo tudi tamkajšnji geolog Peter Amacher, skrbnik vodnega zajetja Joseph Gnos in predsednik občine Silenen, Wendelin Loretz. Pitne vode iz naravnih zajetij je znatno manj, predor je osušil izvire, ki so jih omenjali že pisni viri v srednjem veku. Heinz Ehrbar, vodja gradbišča, se zaveda, da je za posege dva tisoč metrov pod vasmi, v katerih ljudem že primanjkuje pitne studenčnice, odgovoren graditelj. Oškodovanim priznava pravico do nadomestil in dodaja: »Goro smo ukrotili in z le osmimi človeškimi žrtvami zgradili sodoben koridor, po katerem bo blago naslednjih sto let potovalo hitro in z najnižjimi stroški.«
Ewald Berchtold, strojevodja, ki že dvajset let na nekdanji progi upravlja tovorni vlak, razume potrebe sodobnega časa, vseeno pa se sprašuje, ali je res nujno prevažati vse blago, ki danes potuje. Če je poštna kočija nekoč od Basla do Milana potrebovala skoraj teden dni, je samo po sebi umevno, da smo parno lokomotivo v imenu napredka zamenjali z električno. Da država zapravlja milijarde, ki bodo uporabnikom prihranile nekaj minut, ob tem pa se nihče ne zmeni za posledice ... to pa mu ni povsem pogodu.